Komunalno podjetje Velenje obvešča vse končne uporabnike, da bo na območju Stantetove 18-32 in Šaleka 6-25 v četrtek, 18. 4. 2024, od 8.00 do 15.00, prekinjena dobava toplotne energije zaradi izvajanja vzdrževalnih del na omrežju.

Komunalno podjetje Velenje obvešča vse končne uporabnike, da bo na območju Stantetove 18-32 in Šaleka 6-25 v četrtek, 18. 4. 2024, od 8.00 do 15.00, prekinjena dobava toplotne energije zaradi izvajanja vzdrževalnih del na omrežju.

Prizadevamo si, da bo čas prekinitve ali motenj trajal samo toliko, kolikor je nujno potrebno za varno in kakovostno izvedbo predvidenih del. Podani so predvideni časovni termini prekinitev, v primeru neugodnih vremenskih razmer ali nepredvidenih del se lahko dejanski čas prekinitve nekoliko razlikuje od predvidenega.

Dodatne informacije: dežurna služba PE Energetika, 03/896-12-56.

Preklic omejitev obiskov

V Splošni bolnišnici Celje so z današnjim dnem (15. 4. 2024) preklicali omejitev obiskov, ki so jo uvedli zaradi velikega števila respiratornih obolenj in gripe.

Preklic omejitve velja na vseh bolnišničnih oddelkih, razen v porodnišnici, kjer so obiski pri novorojenčkih še naprej omejeni le na očeta novorojenčka. Obiski ostalih pacientov so dovoljeni v terminih, ki jih imajo posamezni oddelki določene za ta namen.

Obiskovalci, ki prihajajo na obiske v bolnišnico, morajo biti zdravi. Ob obisku bolnišnice jim svetujemo razkuževanje rok, med obiskom bolnišnice pa morajo upoštevati navodila zdravstvenega osebja.

Jeseni 2023 se je Grilova domačija v Lipju (enota Muzeja Velenje) odela v zlatorumeno barvo. Na nekdanji viničariji smo s podporo Mestne občine Velenje, ministrstva za kulturo in v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Celje, na novo prekrili slamnato streho. Proces pokrivanja strehe je prevzel mojster slamokrovstva Janez Golnar iz Sv. Jurija ob Ščavnici. Trenutno je edini dejavni slamokrovec v Sloveniji, ki strehe prekriva z doma pridelano slamo. Zaradi rokodelskega znanja in tradicije je tovrstna dejavnost družine Golnar vpisana v Register nesnovne kulturne dediščine.
Pri pokrivanju strehe na Grilovi domačiji smo bili že drugič priča tej skoraj izumrli obrti. Leta 2007 sta streho pokrivala Anton Golnar, začetnik slamokrovstva družine Golnar, in njegov sin Janez, ki je po očetovi upokojitvi prevzel družinsko obrt.

Včasih vsakdanje, danes redke

Slamnate strehe so pri nas danes skorajda redkost, nekdaj pa so bile v krajinah s tovrstno ljudsko arhitekturo del vsakdanjika. Problem ni le v pomanjkanju mojstrov, ampak tudi v kvalitetni slami; veliko je uvožene. Delo družine Golnar je zato toliko bolj cenjeno, saj slamo pridelujejo sami.
Naj orišem postopek njihovega dolgotrajnega in v večini ročnega pridelovanja slame. Gre za več kot 10 ha zemlje, ki jo morajo zorati in posejati. Slama za kritje je večinoma ržena ali pirina. Ko dozori do določene mere, jo pravilno požanjejo. Pomagajo si s snopovezalkami, saj bi kombajni slamo zlomili. Pri spravilu je vključena celotna družina Golnar s prijatelji. Ko je slama v snopih, jo na njivi pravilno sušijo okoli 4 dni.
Snope nato peljejo v skladišče, kjer se večina ročnega dela šele prične. Najprej izločijo zrnje, ki bi lahko kasneje na strehi privabljalo glodavce in ptiče. Slamo zato natančno ročno prečešejo na posebnih lesenih grabljah. Ker za kritino potrebujejo tri različne dolžine, jo sortirajo oz. prešopajo. Po dolžinah jo zvežejo v večje snope oz. šope, ki pa jih tik pred polaganjem na streho vežejo v manjše za lažje in bolj natančno polaganje.
Na Grilovi domačiji so slamokrovci na streho najprej namestili obrobe iz slamnatih kit, nato pa po celotni dolžini strehe od spodaj navzgor po plasteh (teh je okoli 20 na eno stran) nalagali šope slame. Za objekt, kot je Grilova domačija, potrebujejo dober hektar slame, na njivi, ko jo obdelajo, pa približno 3 tone sčiščene slame za celoten objekt.

»Slamnata streha ni le streha …

… Ki je krita s slamo, je veliko več. Ni samo slama tista, ki jo loči od ostalih streh, ampak jo moraš kot dober mojster znati pokriti tudi s čutom do preteklosti, za ohranjanje kulturne dediščine. Pa tudi skozi celo leto moraš pridno delati, da sploh lahko pokriješ streho,« pravi mojster Janez, ki je s svojima pomočnikoma Dejanom in Primožem tri tedne pokrival streho Grilove domačije.
Z uspešnim projektom smo ponovno poskrbeli za zaščito nepremične in premične kulturne dediščine ter podprli redko obrtno dejavnost slamokrovstva na Slovenskem in rabo naravnih materialov, kot je slama. Življenjska doba strehe je 15 do 20 let in tudi ujme naj ji zlepa ne bi prišle do hudega. Kot pravi stari rek: »Luknjica pri luknjici, pa vendar vodo drži«.
Obiščite Grilovo domačijo v čudoviti okolici, za katero že leta pomagajo skrbeti lokalna društva, ustanove in posamezniki.

Pogrešana mladoletna Hana Čremošnik iz Celja in Ian Drljić iz Šoštanja so našli, z njima je vse v redu in sta že pri starših.

Pogrešana mladoletna Hana Čremošnik iz Celja in Ian Drljić iz Šoštanja so našli, z njima je vse v redu in sta že pri starših.

Velenje – Upravna enota Velenje, Rudarska cesta 6a, bo imela od 1. januarja 2024 spremenjene uradne ure ob ponedeljkih in torkih, in sicer: ob ponedeljkih od 8. do 12. in od 13. do 15. ure, v torek pa od 8. do 12. in od 13. do 15. ure.
Uradne ure v sredo in petek ostanejo nespremenjene.

Najkrajši dan

Kako je prijazna (in lepa) zavetnica vida in oči sv. Lucija postala grozljiva furija, ki na predvečer svojega godu kriči in žvižga ter se podi po vaseh? Razlog je pač v tem, da je po starem julijanskem koledarju na god sv. Lucije padel najkrajši dan v letu; zato je Trubar še upravičeno lahko zapisal verz »Šent Vid ima dan nerdalši, Lucija pak ner ta kratši …«
To kaže, da je Lucija v stari poganski veri predstavljala čas, ko je svet obvladovalo bajeslovno indoevropsko žensko božanstvo – Sredozimka. Pod različnimi imeni jo poznajo skoraj vsi evropski narodi, kjer se pojavlja kot vodnica duš, zlasti duš umrlih otrok. Pri nas je (tudi iz filma Kekec) znana kot Pehta baba, ki ji ljudsko izročilo pripisuje tudi povzročanje »divje jage« ter kot grozljivo postavo, ki bedi nad posvečevanjem kvater. »Divje jage« so poznali po vsej Šaleški dolini in jih opisovali kot furije, ki drvijo po nebu, ko se dela mrak in »se nikoli ne vidi, pa se sliši, ko gre«. Zanimivo je tudi, da zimske kvatre nastopijo prav okrog godu sv. Lucije. Obhodi Lucij (črnih in belih) so tako zagotovo spomin na obhode Sredozimke, ki je tudi izražala dvojnost; bila je hkrati bela in črna, grda in lepa, pa tudi hudobna in dobra je bila.

Prvi adventni svetniki

Poleg sv.

Sv. Barbara

Sv. Barbara je tudi ena izmed štirinajstih svetnikov – pomočnikov v sili, kjer se je pridružila »ženski sveti trojici«, kamor sodita še sv. Marjeta (20. julij) in sv. Katarina (25. novembra) in med njimi je pri nas zagotovo ena najbolj znanih in priljubljenih. Na splošno slovi kot zavetnica pred bliskom in drugimi dogodki, ki bi lahko povzročili naglo oz. nepredvideno smrt.

Njena svetniška legenda pravi, da je živela v drugi polovici 3. stoletja n.št. in jo je oče zaradi njenega prestopa v krščansko vero zaprl v stolp in ker se veri ni hotela odpovedati, ji je nazadnje še odsekal glavo. Zato na njenih upodobitvah najdemo tudi meč in grajski stolp.

Pri nas je postala najbolj znana med rudarji, ki so jo za svojo zavetnico izbrali prav zato, ker je bila v svojem mučeništvu zaprta v temnem stolpu, kakor rudarji v svojem rovu, prav tako pa verjetno zaradi tega, ker so bili rudarji tudi vedno v temi in nenehno v nevarnosti. Pred 2. svetovno vojno so v vseh rudnikih imeli njeno podobo ali kapelo s kipcem in so vsak dan pred odhodom v jamo pomolili pred njo za srečno vrnitev s »šihta«. Posebej slovesno so rudarji 4. decembra praznovali njen god: »Njen god rudarji slovesno praznujejo z mašo, delo v rovih pa ta dan počiva«.

Več o njej kot zavetnici rudarjev je še mogoče najti v moji več kot štiri desetletja stari muzejski razstavi v Muzeju premogovništva Slovenije in v brošurici Petra Polesa, ki jo je pred četrt stoletja izdal Premogovnik Velenje.

Barbarino koledovanje

Da je bil njen praznik nekdaj še bolj imeniten, kažejo tudi nekakšni koledniki, ki jim rečejo »polažarji«, in na njen god v Prekmurju še hodijo od hiše do hiše, gospodinjam »voščijo sv. Barbaro« in jim zaželijo veliko sreče v gospodinjstvu. Polažarji so lahko le dečki (ne pa še fantje) stari med 12-14 let, bolj odrasli niso več zaželeni. K hiši pridejo navsezgodaj zjutraj (v ptujski okolici že okoli treh zjutraj) pa ne več kot dva ali trije – le redko kdo sam … in voščijo »dobro jutro, vam bog daj in sv. Barbara«, nato pa še zaželijo, »da bi se dosti piščancev izvalilo, pa malo piskrov in skled potrlo, da bi bilo v kamri polno »poličnjakov vrhnja« – ¾ litrski lonci za smetano, in polna torila sira (posoda, v kateri stiskajo in hranijo sir), pa nič kebrov – ščurkov in miši, da bi vse leto bilo veliko jajc, v kurjih gnezdih pa nič dihurjev … in seveda, da bi Bog dal srečo pri živini pa vsem v hiši zdravja in nekoč tudi nebesa.« Gospodinje so jim odpirale okna (ne vrata) in jim v klobuke nasule suhega sadja in orehov pa še kak drobiž so jim dale …

Sv. Nikolaj – Miklavž

Miklavž je bil vsaj od 11. stoletja dalje marsikje v osrednji, tudi v vzhodni in zahodni Evropi pa tudi še marsikje drugod po svetu med najbolj priljubljenimi zimskimi svetniki. Če ne drugače, vsaj za otroke, ki jih ne samo pri nas, ampak tudi drugod obdaruje. Navada menda izvira iz njegove svetniške legende, ki pravi, da je tri hčere zelo siromašnega moža rešil sramotne usode in revščine tako, da jim je ponoči skozi okno porinil tri kepe zlata in jim tako priskrbel primerno doto za poroko.

Spomin na ta dogodek so zato kasneje povsod po Evropi obujali z obdarovanjem otrok, ki jim je Miklavž na svoj god v na okno postavljene posode v noči od 5. na 6. december nasul orehov in dal vsakemu še rdeče jabolko. V 19. stoletju so se temu obdarovanju pridružili še vzgojni smotri; otroci so Miklavžu začeli pisati pisma, v katerih so mu razložili, kako so bili pridni in dodali svoje želje; marsikje in marsikdaj Miklavž ni obdaroval prav vseh otrok, ampak le pridne.

Pred 2. svetovno vojno in tudi po njej (čeprav je bilo pri nas miklavževanje po letu 1945 manj zaželeno) se je šega ohranila in razvijala tudi v smeri Miklavževih sprevodov, ko je Miklavž v škofovskem oblačilu in v spremstvu dveh angelov obiskoval (in marsikje še danes obiskuje) domove in osebno obdaruje pridne otroke. Pogosto ga spremljata dva »hudiča«, ki naj bi poskrbela za manj pridne otroke, a navsezadnje so bili menda povsod in vedno vsi otroci le obdarovani. Ta del šege je že pred 2. svetovno vojno marsikje naletel na nasprotovanje mnogih staršev in znanih pedagogov, saj je tako strašenje zlasti pri majhnih otrocih povzročalo več škode zaradi prestanega strahu kot pa koristi zaradi nasvetov »dobrega« Miklavža.

 

Foto kip sv. Barbara

Kip sv. Barbare – hrani Muzej Velenje, fototeka. Avtor neznan.

Sv. Katarina

Že skoraj dva tedna, od sv.

Praznik so v vzhodni cerkvi praznovali že od 7. stoletja dalje in še danes tam spada med najpomembnejše praznike v cerkvenem prazničnem letu. V zahodni cerkvi so praznik sprejeli leta 1372 papeži v Avignonu, v vsej zahodni cerkvi pa se je ustalil kot praznik šele leta 1585. A v ljudskih izročilih tudi ni dobil posebne teže, kot denimo svetniki iz prve polovice novembra, ki smo jih že omenjali in so napovedovali tudi novembrsko vreme, predvsem pa, kakšna zima je pred nami.

A so že pri sv. Martinu, ki je med svetniki, napovedovalci vremena, eden najpomembnejših v celem letu, ugotavljali, da Martinovo še ne predstavlja začetka novega letnega časa – zime, ampak po navadi za njegovim godom sledi kak teden ali dva prav lepe, celo tople jeseni.

Kolo sv. Katarine

Šele konec novembra nastopita svetnika, ki so ju ljudje sprejeli med novembrske svetnike – vremenike, ki zares stojita na pragu zime. To sta bila sv. Katarina (sv. Kata sneg pred vrata) in sv. Andrej, ki godujeta 25. in 30. novembra.

Legendo o sv. Katarini so v Evropo že prej prinesli prvi križarji, ko so se po prvih križarskih vojnah v 11. stoletju vračali domov, ljudje pa so jo kmalu sprejeli in jo ob sv. Barbari (4. decembra) in sv. Marjeti (13. julija) sprejeli med pomočnice v sili.

Med ljudmi sta bili razširjeni dve legendi o njenem mučeništvu; po prvi je skušala v krščansko vero spreobrniti rimskega cesarja Maksencija, ki je vladal rimskemu imperiju v začetku 4. stoletja n. št. Ta je Katarino predstavil petdesetim učenjakom, ki naj bi jo prepričali, da opusti svoja verska prepričanja, a se je zgodilo ravno obratno; Katarina se je na zagovoru pred njimi spreobrnila v krščansko vero. Vseh petdeset in cesar so jo obsodili na smrt na kolesu z ostrimi noži, ki naj bi jo razrezali.

To se ni zgodilo, kolo se je razletelo, zato so morali Katarino obglaviti. Na podobah sv. Katarine v naših cerkvah je zato pogosto upodobljena med mučenjem na kolesu. Po drugi legendi, ki je prav tako našla odmev v slovenski ljudski pesmi, jo je zasnubil neki poganski kraljevič, a mu je rekla: »Če se mi pustiš kerstiti, te hočem tvoja žena biti. Če se pa ne pustiš kerstiti, nečem tvoja žena biti.« Kraljevič ji zagrozi s smrtjo, a jo reši Marija z detetom, ki pride na pomoč v oblaku megle, jo skrije, kraljeviča in njegove hlapce pa ubije gromska strela.

Ljudske pesmi o Katarini

Legenda o sv. Katarini je našla odmev v kar nekaj ljudskih pesmih, zlasti seveda njena čudežna rešitev s kolesa, medtem ko njen besedni bolj s številnimi poganskimi modrijani v ljudski pesmi skorajda ni odmeval. Le tu in tam komu rečejo naj »za zdravo pamet moli k sv. Katarini« ali pa se ji priporoči, da »zdravo pamet dobi«.

V mnogih evropskih deželah se je zato šola začela prav na god sv. Katarine in je tako še danes; pri nas seveda ni bilo tako in se je šola začenjala septembra ali oktobra. Marsikje je sv. Katarina tudi zavetnica vseh, ki imajo karkoli opraviti s šolo; dijakov, študentov in profesorjev.

Katarinino kolo je bilo bolj odmevno; na njen godovni dan je moralo po ljudskem verovanju mirovati vsako kolo. Tako vozniki na ta dan niso smeli voziti, a v Savinjski in Šaleški dolini na ta dan tudi predice niso smele v hišo prinesti kolovrata in presti. Prav tako so morali na njen god mlinarji ustaviti kolesa in niso mleli. Starejši pisci so v Katarininem kolesu videli starodavne ostanke čaščenja sonca, čeprav nekateri ostanki šeg na (nemškem) Štajerskem močno spominjajo nanje.

Med njimi kurjenje kresov na Katarino, takanje koles po hribu navzdol in podobno močno spominjajo na šege, ki so bile pri nas v navadi na kresni dan, ko so z njimi v resnici obnavljali poganske šege čaščenja sonca ob kresu 24. junija. Vendar danes v stroki prevladuje mnenje, da so kresne šege s kolesi prenesli na god sv. Katarine šele mnogo kasneje – saj v 18. ali celo 19. stoletju o njih ne poročajo.

Ženitnina ali obljuba zakona

Iz precej starejšega časa pa je znana še ena šega na god sv. Katarine; goduje namreč v času, ko se bliža adventni čas pred božičem, ko so bila včasih ženitovanja pa tudi vsakovrstne druge zabave prepovedane. Zato so delček njene legende, ko se ji v zaporu namesto kraljeviča, ki naj naj bi se želel poročiti z njo, prikaže Kristus in ji on natakne poročni prstan, uporabili za šego, po kateri se je prav na Katarino zadnjič obhajala »ženitnina« – obljuba zakona, ki so ga potem v resnici dogovorili in »uresničili« v predpustnem času. Prav tako po Katarini v decembru in vse do sv. treh kraljev ni bilo tudi nobenih drugih zabav s plesom.

Trenje lanu

Trenje lanu so na Štajerskem ponekod in včasih opravili že pred velikim šmarnom (15. avgusta), vendar so v zadnjem stoletju običajno vendarle počakali, da je bila večina drugih jesenskih del opravljena in so se ga lotili v tem času.

Marsikje na Štajerskem pa je bilo tretje lanu v navadi prav okrog sv. Uršule, ki goduje 21. oktobra. Tudi v Šaleški dolini je bil trenje lanu skupinsko delo, saj so k eni hiši običajno prišle vsaj štiri terice; ob dobri letini včasih tudi po osem, trle pa so ob »pajštvi« – sušilnici, v kateri je gospodar pred tem posušil lan. Pajštve so bile zaradi nevarnosti požara pogosto nekoliko stran od hiše. Tam so imeli na večini domačij pripravljene enodelne in dvodelne trlice, s katerimi so terice vsak posušen snop lanu potrle; najprej pri glavi in nato pri korenu, vendar najprej samo na pol, tako da je odpadel »pezdir«, v rokah pa so jim ostale »pesti«, ki so jih dali potem še enkrat sušit, vendar le za kakšno uro, nato pa so jih do konca otrle in povezale v »pušlce« – v vsakega po petnajst pesti. Pušlci so potem na podstrešju počakali zime, ko so k hiši prišle predice in jih spredle.

Terice so bile lahko le mlajše in močne ženske, saj je bilo delo težaško, so pa terice ta dan »prevzele oblast« v svoje roke. V svoji bližini niso prenašale moških in so jih celo napadle in pregnale ali pa jim pokazale golo ta zadnjo. Kadar jim je kak mladenič prišel preblizu, da so ga lahko ujele, so mu za hlače in srajco natlačile pezdirja, da je bil čisto opikan in opraskan in ga namazale po obrazu s sajami. Ob teritvi se je morala poleg teric posebej izkazati še ena ženska – gospodinja, saj je požrešnost teric in njihova zahtevnost glede hrane prešla celo v pregovore.
Po večerni pogostitvi, ki je bila taka kot ob največjih praznikih, saj »terice pogače, potice jedo …«, pa so se jim le lahko pridružili tudi moški z muzikantom in pogosto se je teritev končala s plesom do jutra.

Sv. Uršula

Če je bilo trenje lanu narejeno prav in ob pravem času, so terice na dan device mučenice sv.

Slovenske legende pa »sv. Oršolo« in njene tovarišice postavljajo na vrh Pohorja, kjer ni mogla obstati in se je preselila na visoki Plešivec, kjer je v črnem jezeru prebival povodni mož. Temu Uršulina družba mi bila povšeči in se je s Črnim jezerom vred prestavil na Pohorje nekam blizu Velike kope. Sv. Uršula je ostala na Plešivcu, ki je bila odslej imenovan Uršlja gora in legenda pravi: »Tu v skali so odtisi mojih stopinj in mojih kolen; kdorkoli bo stopi in pokleknil vanje, ne bo v nogah čutil nobenih bolečin. Vsake bolezni bo ozdravljen.«

V spomin na njeno legendarno bivanje na Plešivcu (1696 m.n.v.) so konec 16. stoletja sezidali cerkev, ki so jo sv. Uršuli posvetili leta 1602 in je od tedaj pogosto pritegnila številne romarje, ki so se bili za svoje zdravje pripravljeni povzpeti tudi tako visoko na goro. Eden zgodnejših slovenskih opisov »izleta na sv. Uršo« je moč prebrati v spominih Šoštanjčana Josipa Vošnjaka, ki je kot študent medicine okrog leta 1855 v družbi deset »mladih gospodov in gospodičen« po triurni hoji prišel do Plešivčnika in nato nadaljeval dve uri do vrha.
»Šli smo najprej v cerkev sv. Urše, ki stoji preko štajersko-koroške meje, tako da je veliki oltar na Koroškem, stolp pa na Štajerskem. Občudovali smo potem prekrasni razgled, a dekleta se zanj niso dosti zmenila, hitela so v bolj spodaj stoječo mežnarijo nam pripravljat kosilo. Mi pa smo stali in občudovali pod nami ležeči zeleni svet koroški in štajerski. Ne bom opisaval, kako daleč sega pogled. Pojdi sam, raduj se nad prelepo slovensko zemljo, ki se razprostira pod tvojimi nogami …«

Dela po trgatvi

Medtem ko je vino po trgatvi počasi zorelo in so gospodarji že komaj čakali, da bodo lahko poskusili »novo vino«, je prišel čas, ko so povsod opravili še nekaj zadnjih velikih kmečkih del pred zimo.

Nekatera od teh so le na najmanjših kmetijah lahko opravili sami – v družinskem krogu, pri drugih pa je delo postalo pravi jesenski kmečki praznik, ko je bilo treba na pomoč poklicati sosede in jih tudi dobro pogostiti. V tem času tudi najbolj varčni gospodarji in gospodinje niso skoparili. Če bi zdaj varčevali pri jedači in pijači, bi v naslednjem letu težko dobili koga na pomoč, pa tudi sicer so bile ob koncu jeseni in po trgatvi kašče (pre)polne živeža in v kleteh je bilo dovolj pijače. Med najbolj znana tovrstna dela so tudi pri nas nekdaj sodila trenje lanu, gnojvoža in steljeraja, ki so do danes bodisi že čisto pozabljena ali pa je sodobna kmetijska mehanizacija delo toliko olajšala, da ga že večina gospodarjev zlahka opravi sama.

Danes, 19. oktobra, ob 17. uri je bil načrtovan manjši dogodek, s katerim bi zaznamovali zaključek del na Goriški cesti.

Zaradi slabe vremenske napovedi soo dogodek odpovedali. O novem terminu odprtja pridobitve v Krajevni skupnosti Gorica bodo obvestili v prihodnjih dneh.

Pojdemo brat …

Pred trgatvijo je bilo treba najprej pripraviti vinsko posodo; sode zapariti in zažveplati, nabiti obroče, pripraviti škafe in brente itd.

Trgatev se je potem po navadi začela s pokanjem možnarjev kot ob največjih praznikih. Potem se je začelo trganje grozdja, ki je bilo nekdaj le žensko in otroško delo, medtem ko so moški nosili težke brente, tlačili grozdje (z nogami, dokler pač še ni bilo sadnih mlinov) in stiskali grozdje v prešah. Konec trgatve so seveda proslavili s pojedino; ponekod so zanjo žrtvovali tudi prašiča in perutnino, saj je mesa moralo biti dovolj za vse.

Kljub temu da kraji Šaleške doline ne slovijo prav posebno po kvalitetnih vrstah vin pa ima vinska kultura pomembno mesto v starih izročilih in ljudskih pesmih, ki so jih prepevali v Šaleški dolini. Prav noben praznik ni minil brez »božje kapljice«, ki jo je  »Bog oče vstvaril, Bog sin vsadil, Bog sv. duh posvetil«. Prav »zdravičice« se poleg ženitovanjskih pesmi najpogosteje pojavljajo v pesemskem izročilu Šaleške doline, ki nam ga je ohranil Fran Mlinšek.
Daleč v dvajseto stoletje se je ohranilo izročilo o posebej dobrih in kvalitetnih vinskih letinah, pri čemer je zlasti slovelo vino iz leta 1834 – »firedrajsiger«, posebej sta ostala v spominu tudi »ahtundzehciger« pa »zibenzibciger«, o katerih so tudi zapeli: »Se žvižga no poje no jucka tako kot pri ahtunzehcigerju« ali pa »V nedelo gremo zibenzibcigera pit, pa plesat polko in cvajšrit«.

O trgatvi in vinu …

Še v prvi polovici 19. stoletja je bila »bratev« med največjimi kmečkimi prazniki in Novice so leta 1946 zapisale: »Ni ga lepšiga in veselejšiga dela na kmetih od žetve pšenice, od košnje mrve in pa od bratve v jeseni.«

Sredi oktobra, marsikdaj in marsikje pa prav okrog godu sv. Terezije, ki bo godovala 15. oktobra, so bile nekdaj na Štajerskem vse misli kmečkih gospodarjev posvečene trgatvi: »Kruh in vino sta najžlahtnejša pridelka, zanju se trudi slovenski gospodar, zanju moli in ju ob vseh pretečih nevarnostih za njuno rast priporoča Bogu. Zato je pa tudi tedaj, ko žanje in mlati … veselo in srečno njegovo srce. Ko se pa približa čas trgatve in naloži na voz polovnjake in s trgači odrine v gorico, je kar svetek v njegovi duši.« Tako poetično je trgatev označil pater Metod Turnšek v svoji tretji jesenski knjigi o ljudskih običajih skoz cerkveno leto.

Dela v oktobru

Stoletna pratika iz leta 1900 je za oktober zapisala, da treba takoj pričeti s pitanjem živine, ki je še ostala v hlevu in ni bila prodana ob prvih jesenskih sejmih.

Tedaj so kmetje kupili toliko živine, kot so jo lahko preživeli čez zimo, ali pa prodali vsaj toliko, da je bilo dovolj za plačilo davka gosposki. To je bilo toliko bolj pomembno, ker je bilo že avgusta konec košnje, do konca oktobra pa je bilo navadno konec tudi paše. Tudi tista živina, ki so jo bogatejši kmetje po 24. aprilu poslali na višje ležeče – hribovske pašnike, je zdaj prihajala nazaj domov, saj je tam paše začelo zmanjkovati že od konca septembra in v oktobru, ko jo je v dolinah vendarle še bilo.

Zdaj je bil tudi čas za skrbno sušenje sadja, ki je našim prednikom pomenil veliko pomembnejši del vsakdanje prehrane kot nam. Sadje so sušili nekateri kar na krušni peči, vsi večji kmetje v Šaleški dolini pa so imeli svojo sušilnico (pajštvo ali frnačo), kjer so sušili tudi lan. Sicer pa so kmetje domov spravljali tudi zadnje pridelke; ajdo, kolerabo, korenje, peso in zelje, medtem ko je z repo veljalo še počakati, saj je rasla vse, dokler je bilo še kaj toplote. Na polju je bil v oktobru že čas, da so na dobro pognojeno njivo posejali ozimni ječmen. Kot pripravo na dolgo zimo pa je stoletna pratika svetovala: »Nastila preskrbi za zimo. Naredi sveč za zimo«.

Oktober

Ime oktobra tako kot imena vseh mesecev od septembra do konca leta izvira iz latinščine in rimskega štetja mesecev, ko se je leto začenjalo z marcem in je bil september pač sedmi, oktober osmi, november deveti in december deseti mesec.

Slovenska imena se seveda navezujejo na najpomembnejše kmečke opravke meseca; oktobra je to pač trgatev. V manj vinorodnih predelih Slovenije je bilo bolj kot trganje grozdja pomembnejše obiranje in stiskanje drugega sadja in tam se je za oktober uveljavil naziv »moštnik«. Najstarejši slovenski naziv za oktober je tudi danes dovolj razumljiv. Prvič ga je zapisal Martin iz (Škofje) Loke leta 1466, ki je oktober imenoval listognoj, kar je bilo sicer kasneje običajno ime za november, ki je bil v preteklih stoletjih večkrat zapisan tudi kot listnik ali listopad.

Šoštanjski sejem

Najbolj glasno in hrupno so Mihaelovo zagotovo proslavljali v Šoštanju, kjer je bil na dan goda farnega patrona eden izmed štirih šoštanjskih letnih sejmov.

Značilno sejemsko vzdušje nam je za čas okrog leta 1870 ohranil šoštanjski rojak dr. Josip Vošnjak v svojem romanu: »V šoštanjskem trgu so ob obeh straneh ceste bile postavljene lope, pokrite s plahtami in nakopičene z raznovrstno robo, katero so prodajalci glasno hvalili ter vabili kupce. Od mosta naprej do zgornjega konca trga vrstili so se kramarji in trgovci, čevljarji in krojači, ki so prodajali storjena obuvala in obleke, klobučarji in lončarji, ključavničarji in kovači, ponujajoči železno robo. V drugi vrsti pa so usnjarji kazali svoje dobro strojene kože … Kmetsko ljudstvo pa se je posebno opoldne gnetlo okoli lop po cesti, da ni bilo mogoče preriti se skozi gosto tolpo. Istotako živo in glasno je bilo na živinskem sejmu, kjer je stalo po več sto repov krav, volov in konj in kjer so mešetarji kričali, da se jim je grlo posušilo in glas ohripel …«

Sv. Mihael – Šmihel

Mogočen jesenski svetnik je bil sv.

Mihael, katerega god praznujemo 29. septembra. Do 18. stoletja je bil god tega cerkvenega vojščaka proti poganstvu in nadangela, ki »duše vaga«, celo zapovedan praznik, na njegov god pa so še pred dvema stoletjema po hišah celo koledovali kot le ob največjih treh ali štirih praznikih v letu. Tudi pri nas so nekdaj na Mihaelovo na strniščih, po polju ali po vrtovih začeli žgati kupe suhljadi, ki so ji marsikdaj pridali nekaj zelenja, da se je bolj kadilo kot gorelo; a gorje, če so kupi suhljadi na njivah zagoreli pred sv. Mihaelom – to bi lahko prineslo ujme v deželo.

Sporočilo SB Celje

Z današnjim dnem, 27. 9. 2023, je preklican ukrep prepovedi obiskov na Oddelku za bolezni prebavil in Oddelku za hematologijo in onkologijo.

Obiski pacientov so tako na vseh bolnišničnih oddelkih dovoljeni v opredeljenih terminih za obiske.

Poročilo o dogodku, ki omenja izjemno veliko pomembnih ter neznanih ali manj znanih dejstev o »slovenskem« Velenju in o ustanovitvi »velenjske ljudske knjižnice« tik pred I. svetovno vojno, objavljamo v celoti:
»Otvoritev javne ljudske knjižnjice kluba naprednih slovenskih akademikov v Celju, združena z veselico, ki jo je priredil klub v zvezi s Ciril in Metodovo podružnico v Velenju se je v ponedeljek vršila ob veliki udeležbi na slavnosten način. Na kolodvoru je došle goste, ki so v posebno velikem številu prišli iz Celja, pozdravil (velenjski) graščak gosp. dr. Pirnat, ter poudarjal kulturno in narodno delo, ki ga ima bodoča knjižnica v ogroženem Velenju vršiti. Zahvalil se je na pozdravu predsednik kluba iur. Franc Hrašovec, ki je izrekel nado, da bo nad Velenjem kot doslej tako tudi v bodoče vihrala naša slovenska trobojnica.

Po pozdravu je moški zbor celjskega pevskega društva zapel himno: Od Urala do Triglava. Vsi došli gostje so se nato podali v slovensko šolo v Velenju, kjer je izročila mlada slovenska deklica došlim akademikom krasen šopek vrtnih cvetlic. Predsednik kluba je otvoril nato novo ljudsko knjižnjico, ki je že peta ljudska knjižnjica klubova in šteje 154 knjig. Poudarjal je velik pomen ljudskih knjižnjic ter jo izročil v varstvo gosp. učitelju Armiču. Gosp. dr. Pirnat se je nato v jedernatih besedah zahvalil slovenskim celjskim akademikom v imenu velenjskih Slovencev na krasnem darilu – ljudski knjižnjici.
Na vrtu gostilne Ježovnik, ki je bil prav mično okrašen, se je vršila ljudska slavnost, ki je privabila toliko občinstva, da so bili vsi prostori zasedeni. Glavna zasluga, da je slavnost tako krasno uspela, gre slavnemu celjskemu društvu, ki je prihitelo polnoštevilno v Velenje in pod spretnim vodstvom gosp. Perca zapelo par krasnih mešanih in moških zborov. Godba iz Šmartnega je pridno svirala, gostom pa so stregle vrle slovenske gospice iz Velenja, Šoštanja in okolice v splošno zadovoljnost. Kratko rečeno: Bila je krasno uspela slavnost, ki je družila dobro s koristnim in ki bi jih bilo še več treba med mlačnim velenjskim prebivalstvom.«

Velenjski september 1913

Liberalni Slovenski narod je že od začetka septembra spremljal ustanovitev »ljudske knjižnice« v Velenju.

Najprej je 6. septembra 1913 objavil dva poziva rodoljubnim Štajercem in Celjanom naj »posetijo … ogroženo Velenje« »Štajersko. Celjani! V ponedeljek, dne 8. t. m. priredi »Klub naprednih slovenskih akademikov v Celju« skupno z velenjsko C.M. podružnico (Ciril-Metodovo) na vrtu narodne gostilne Ježovnikove v Velenju veliko ljudsko slavnost v prid javnim ljudskim knjižnicam po Sp. Štajerskem ter prepotrebni naši šolski družbi. Dober namen te prireditve in prošnja tamošnjih narodnjakov ne sme ostati brez odziva. Zberimo se v lepem številu ter pohitimo ta dan v ogroženo Velenje v poset tamošnjim rodoljubom. Dokazati jim hočemo, da niso osameli v tem težkem boju, temveč da stoje za njimi tudi drugi, ki jim bije srce za narodno stvar in boljšo bodočnost našega naroda! Z veliko udeležbo podprli bodemo tamošnje rodoljube vsaj moralno ter jih navdušili za nadaljne borbe in uspehe!« Slovenski narod, št. 205, 6. septembra 1913.

Še o lanu

Zdaj pa o lanu povejmo le še to, da je bila njegova uporaba v Šaleški dolini razširjena tudi še po letu 1945, vendar le še za rjuhe in prtiče, v prvi polovici 19. stoletja pa so laneno platno še uporabljali za skorajda vse oblačilne kose, zlasti tiste za vsakdanjo rabo.

Ob koncu poletja in v začetku jeseni je bil tudi čas, ko so s polj pospravili lan. Pred skoraj četrt stoletja je bil objavljen zapis Juane Robida iz Paške vasi, ki je postopek takole popisala: “Kuonc pulitja al pa na začitk jisin so ga popull iz zjemle s kureninim urit. Zvizal so ga u mejhne snuope pa ga spraul damu. Latje so mu putrgal, ga shranl na parne, da se je mal posušu … Snuope so razdrl, da sej je lan glih sušu. S prielcam so ga vječkrat abrnal. Lan se je sušu tri kidne. Ku je gratou siukast so ga pubral s prilcam, nardil so velek snuop ga zvizal, preka zim so ga pa znosl u pajštve.”
Povsod na Slovenskem so pozimi skrbeli za laneno in konopljeno prejo, ki so jo spredali v štrene ob teh zimskih večerih. Pri nas so v glavnem začeli s prejo po novoletnih praznikih, na vzhodnem Štajerskem pa takoj, ko je drugo delo končano. V prejšnjem stoletju so povsod po Sloveniji z izjemo Bele krajine že predli na kolovratih, medtem ko so v Beli Krajini še delali po srednjeveško, torej s preslico.

Lanena noša

Zanimiv opis kmečke noše za savinjsko, šaleško in konjiško območje iz tega časa pravi takole: »Poprej pa, pred kakovimi 50 leti (ok. 1834), je bila noša taka: kratek jopič, po nedeljah iz sukna, po delavnikih iz raševine (blago iz volne in lanu) … Suknja, ktero so nosili po zimi, je bila pri hoji nazaj zapeta … Srajce z zelo ozkim kolerjem so si napravljali iz domačega platna. Hlače (jirhnice) so segale samo do kolen. Gat niso nosili.« Tudi za žensko vsakdanjo nošo zapis pravi, da je bila iz domačega platna, navadno črno ali modro barvanega.

O malem šmarnu

8. septembra se medmašni čas, ki smo ga opisovali v zadnjih dveh nadaljevanjih paberkovanj, izteče s prazničnim dnevom máli šmáren (tudi mála máša ali mála gospójnica), ko se verniki spominjajo še rojstva Device Marije.

Večina katoliških in pravoslavnih cerkva proslavlja ta praznik 8. septembra, tiste pravoslavne cerkve, ki še vedno uporabljajo stari julijanski koledar, pa 13 dni pozneje – 21. septembra. Mali šmaren je že zelo star praznik; prve omembe praznovanja Marijinega rojstva so že iz začetka 5. stoletja: o njem tedaj pišeta sveti Janez Zlatoust in sveti Avguštin, praznik omenjajo tudi carigrajski patriarhi sredi 5. stoletja, na zahodu pa se praznik prvič omenja dobrih petdeset let kasneje v Cerkvenem obredniku za časa Gelazija I, ki je je bil papež od leta 492 do 496.

Mala maša

Sicer pa je veljalo, da je na dan male maše, ki so jo pri nas bolj običajno imenovali mali šmaren po starodavnem kmečkem koledarju, jesen že krepko nastopila, čeprav je do astronomskega začetka še cela dva tedna. Zato so rekli, da »mala maša za suknjo vpraša«, saj je bilo treba poletna oblačila že zamenjati za jesenska. Da je zdaj počasi konec poletja in se začne jesen, so pokazale tudi lastovke; veljalo je, da jih je vsako leto 25. marca v deželo pripeljala pomladanska Marija, nato pa jih bo jesenska Marija odpeljala prezimit v toplejše kraje. Tudi stari čebelarji so bili prepričani, da lahko čebele med prinašajo v čebelnjak le še do malega šmarna, potem pa ne več. Tudi s košnjo je zdaj konec, saj pravijo, da se pokošene trave ni dalo več dobro sušiti: »kdor po mali maši kosi, za pečjo suši.« Zato pa je je bila živina zdaj lahko tudi na travnikih in pašnikih, saj je bilo paše za živino vsepovsod dovolj: »mala maša, za vsakim grmom paša«.

Prvega ljudskega jesenskega svetnika sv.

 O septembru

Že jutri pa vstopimo v september. Mednarodno ime septembra izvira seveda iz latinskega imena za sedmi mesec. Ni še tako daleč čas, ko so tudi župniki iz Šaleške doline v rojstne, poročne in mrliške knjige zapisovali ime septembra takole: »7bris«, pri čemer so sedmico seveda izgovarjali v latinščini – »septem«. Med slovenskimi imeni za ta prvi jesenski mesec pa se je najbolj uveljavilo ime »kimavec« in »sadnik«, v Prekmurju pa »mihalščak« (po godu sv. Mihaela), na hrvaškem in drugod po slovanskem svetu je bil pogosto »rujan«.

Z začetkom septembra res prihaja kmečka jesen, čeprav je do astronomskega začetka jeseni še kar nekaj časa; a prvi dan meseca je (kot pravi stoletna pratika dvajsetega stoletja) le še malo več kot 13 ur dolg, do konca meseca pa se skrči še za dobro uro in pol.

 Št. Ilj

Sicer pa 1. septembra goduje sv. Ilj ali Tilen, puščavnik, katerega češčenje se je preko Francije in Nemčije razširilo tudi k nam, tako da je postal celo deželni patron na Koroškem in Štajerskem, kjer ga je šele kasneje zamenjal sv. Jožef. Postal pa je tudi eden izmed pomočnikov v sili, ki se mu priporočajo za dobro letino, živino, za vreme, proti ognju, strahu in kugi, bil je tudi zavetnik beračev.

Sicer pa je veljalo: Tilen meglen, grda jesen. Pri Nemcih so se prav na sv. Tilna začenjala razigrana žegnanja, ki so predstavljala zadnje ostanke nekdanjih poganskih jesenskih slavij. Tudi pri nas so bila v tem času pogosta žegnanja, opasila, proščenja in semnji, ki so ljudem običajno pomenila spomin na cerkvenega patrona in se torej praznujejo na njegov god. Vendar so imeli že v 19. stoletju in kasneje letno marsikje tudi po tri žegnanja ob vsakem letnem času in jesensko je bilo povsod najbolj imenitno; če ne zaradi drugega, pa zaradi polnih kašč, ki so na pomladanskih proščenjih že kazala gola rebra.

 Žegnanja

Najbolj je značaj zahvalnega praznika za žetev žegnanje ohranilo na Koroškem, kjer so ga imenovali »bokova ojscet« (kozličeva gostija), s katero je bila združena žegnanjska zabava in veselje, zlasti pa znameniti ziljski »rej pod lipo«. Marsikje so hkrati z žegnanjem ali proščenjem hkrati praznovali še svoj »hišni semenj«, ko so se v hiši zbrali vsi sorodniki hišnega gospodarja in gospodarice.

 Opravila v kimavcu

Sicer pa je stoletna pratika za najpomembnejša kmečka opravila v kimavcu leta 1900 svetovala takole: »Bučele so nabrale, kar jim je mogoče, več ne bodo. Izrezi jim medene satove, kolikor jih ne rabijo za hrano. Nabiraj, suši, hrani zdravilne rastline za zimo … Trto že zoblješ; za vino ne trgaj prezgodaj. Mladike skrajšaj, tudi v trtnici cepljenke in korenjake, da ostali les bolj dozori. Na vrtu je glavno opravilo setev zimske solate in drugih zeljnih vrst, da bodo sadike pripravljene za pomlad. Pri špargeljnih se stebla porežejo. Plevel že pojemlje, rast ponehuje, zaliva se zmerom manj. Endivja mora dobiti čim več teme, da bo lepša …

Na polju pazi na proso, da ga tiči ne izpijo; še bolj pa pazi, da se ti ne osuje; požanje se, kadar je nad pol latja dobro zrelo. Koruzo spravi domov, oličkaj kmalu, da se zrnje ne pari. Na njivo, plevela čisto, ali po okopavinah in detelji sejaj pšenico; če je zemlja rahla, preorji štirinajst dni preje; sejaj ob vlažnem vremenu in v vlažno zemljo saj pravijo: “Vrzi me v blato, dala ti bom zlato”.

Rž sejaj po okopavinah ali sočivju. S pšenico in ržjo skupaj lahko imaš soržico, da bo pridelek bolj zagotovljen. Ozimna žita se sejejo na redko, pregosta rada pozebejo. Fižol je zrel; nizkega populi, osuši in omlati, visokemu stročje potrgaj, izlušči. Namakaj travnike: po en teden vodo napeljuj, drugi teden se osušuje; ko začne zmrzovati se pa z razmakanjem preneha …«

Stare romarske poti

Morda je še največ simbolike starih žetvenih slavij ohranjenih v božjepotnih romanjih, ki so jih naši predniki najpogosteje opravili prav v tem času.

Starejši ljudje so romali običajno vsako leto, mlajši tedaj, ko so se zaobljubili za izpolnitev kake posebne želje. Vsekakor pa so se romarji iz ene fare zbrali v procesijo in skupaj s križem in bandero odšli na romanje. Običajno so izbirali božjepotne cerkvice, do katerih je bil slab dan hoda. Skoraj od vsake hiše pa je v 19. in prvi polovici 20. stoletja odhajal na romanje vsaj po en član družine, da bi tako prinesel domov blagoslov za letino, ki je dozorevala na poljih. Ljudje iz Šaleške doline so sicer tu in tam šli tudi na zdaj najbolj znano romarsko pot na Brezje prav gotovo pa so v tem medmašnem času od vsake hiše v dolini romali k najbližjima božjepotnima cerkvama na Goro Oljko in k Sv. Križu pri Belih Vodah. “Gorooljska božja pot” je po stari legendi nastala takole: “V začetku je na mestu, kjer je sedaj cerkev, stala bukev, na kateri je dan in noč gorela luč. Čeprav so luč večkrat ugasnili, je vendar zopet zagorela. To je napotilo nekega Roglška, da je z lastnimi sredstvi postavil kapelico … Kasneje so si Roglšek in dve sestri toliko prizadevali, da se je začela zidati cerkev, ki so jo posvetili sv. Križu.”

Romanja na sv. Križ

Najbližja in najbolj priljubljena božja pot pri nas je bila zagotovo tista na Sveti Križ, kamor je vodila “tihotna cesta” skozi Šentflorjan, ki je v Šoštanju rojenega Davorina Ravljena vedno spomnila na “prikazni in vile, ki so se nekdaj ponižale iz svojih gorskih hramov k mlinarjem in Žagarjem v dolino, na žalik žene, pa na krvoločni zločin, pri katerem je nekoč bogat kmet na poti s sejma izgubil življenje”. V medmašnem času pa so se po tej romantični in kar malo strašljivi cesti pomikale procesije, sestavljene iz gruč žena, starcev in otrok. In kako je bilo na vrhu: tu so romarji jemali “iz poprtnikov opotičeni kruh in mesovje in so žejni kakor duše v vicah. Onkraj cerkve stoje v velikem loku stojnice ženic, ki točijo kavo in čaj in prodajajo spominke. Tu se zbirajo in si šepečejo zaljubljeni pari, ki jih čaka skrivnosti polna mesečna, zgodnjejesenska noč. Po kolenih se plazijo romarice in otroci na svetih stopnicah, na vsaki pomolijo in poljubijo pribito svetinjo, in ko se priplazijo do vrha, kjer pod oltarjem leži goli Nazarenec, potegnejo za zvonec, da oznanijo tudi drugim, kako so si pravkar priborili prvi obrok božje milosti.