Vabimo vas k izboru osebnosti junija, zmagovalec pa se bo uvrstil v nabor kandidatov za osebnost leta 2025. Tokrat lahko izbirate med upokojeno učiteljico in gonilno silo v Kulturno prosvetnem društvu Franc Schreiner Šentilj Alenko Felicijan, slikarjem, članom Društva šaleških likovnikov Alimpijem Košarkoskim ter dirigentom Pihalnega orkestra Premogovnika Velenje Antonom Vrzelakom.
Pokrovitelj letošnjega izbora Naj osebnosti je Kmetijska zadruga Šaleška dolina.

Alenka Felicijan, KPD F. Schreiner Šentilj

Alenka Felicijan je upokojena učiteljica z OŠ Antona Aškerca v Velenju, že vrsto let pa deluje kot režiserka in gonilna sila v Kulturno prosvetnem društvu Franc Schreiner Šentilj. Za to svojo dejavnost je letos prejela priznanje Javnega sklada za kulturne dejavnosti. »Nikoli v življenju nisem ničesar počela za to, da bi dobila nagrado,« je naprej dejala. »To priznanje je bilo presenečenje, vsekakor pa sem ponosna in vesela, da se je moje delo opazilo. Bi pa na priznanju moralo pisati Alenka Felicijan in gledališki tim.« 
Ker je bila učiteljica, je bila vedno obkrožena z ljudmi, z otroki. S kolegico Marijo Glinšek, drugimi sodelavci in timom otrok so pripravljali proslave, in čeprav to terja veliko dela, usklajevanja in truda, je bila vedno vesela, ko so ljudje njihovo delo lepo sprejeli in pohvalili. »To je plačilo in nagrada.«
Za naprej pravi, da so v življenju tako vzponi kot padci. Velikokrat si reče, samo še tole in tole, potem pa konec, nekako pa se ji tisti »konec« odmika. »Zavedam se svojih let, zavedam se tudi, da društvo lahko deluje, če ima podmladek in aktivno delamo na tem, da vsako leto vključujemo nove ljudi, vzgajamo nove igralce in mislim, da bom enkrat v društvu pogrešljiva. V tej sezoni že imamo mlado moč, ki bo prevzela režijo,« pravi, jim bo pa z veseljem predajala svoje znanje in izkušnje. »Bom teta iz ozadja,« se zasmeji. 
Kot igralka je prvič na oder stopila kot 14-letno dekle, prve samostojne režije pa se je lotila pred 25 leti. Danes ima tim KPD Franc Schreiner že svoje ime, njihove predstave so obiskovane, uprizarjati morajo ponovitve, predstave so obiskovalcem všeč. Alenka je tista, ki najde igro, predstavi idejo in jo izoblikuje ter realizira z ekipo. »V naših krajih se lotevamo samo komedij, ker imamo tako publiko in ker smo po tem znani. Ne upamo se lotiti črne komedije, kake težke drame. Komedija je tista, ki ljudi nasmeji in razvedri. Če je predstava ljudem všeč, ne rabimo nobene reklame in plakatov, vse gre od ust do ust in zadovoljen gledalec je najboljša reklama.«
Zatrjuje, da ji v pokoju ni prav nič dolgčas. Minil je stres, ki ga povzroča služba, zaživela je novo življenje. Zelo rada potuje – letošnje poletje jo vodi v Normandijo, izpolnjuje jo delo pri hiši, druženje z vnuki in gledališkimi prijatelji. Ni jim še rekla besede v slovo …

Alimpije Košarkoski, kulturnik, športnik 

Alimpije Košarkoski je iz Makedonije prišel v Slovenijo leta 1972, tukaj našel delo – najdlje, 33 let, do upokojitve je delal v TEŠ – ljubezen in pognal korenine. Danes ga skorajda ni Šoštanjčana, ki Alimpije ne bi poznal, bodisi zaradi njegove dejavnosti na športnem bodisi kulturnem področju. Je prejemnik številnih priznanj za delo in umetnost v Šoštanju.
Alimpije pravi, da je zelo ponosen na to, od kod prihaja, še bolj ponosen pa je na to, kje živi. »Ne počutim se tujca, čutim se vklopljenega v lokalno okolje.” Ko gre po ulicah Šoštanja, ga pozdravlja in ogovarja staro in mlado. V srca se je zapisal vsem, ki igrajo odbojko ali so navijači tega športa. Prislužil si je vzdevek »ata šoštanjske odbojke«. Za mlade odbojkarje, člane OK Šoštanj-Topolšica, je bil namreč več kot funkcionar kluba. Klub je v najboljših letih kot pomočnik trenerja pripeljal do državnega naslova (2004), naslednje leto so bili drugi, nato tretji. »Vse tri medalje visijo doma,« pravi, v srcu in glavi pa hrani številne lepe spomine na zlate čase šoštanjske odbojke. Bili so vzponi in padci, v 60. letu delovanja kluba pa igrajo v 1B ligi in Alimpije je še vedno zraven – v upravnem odboru in kot vodja tekmovanja. »Druženje z mladimi me ohranja mladega, rad slišim njihova razmišljanja, ideje,« zatrjuje.
Alimpije je tudi umetnik, član Društva šaleških likovnikov Velenje. Najbolj poznan je po pisanju ikon, riše tudi panjske končnice, zadnje čase se usmerja v abstraktno slikanje in je za slednje že prejel zlato priznanje velenjskega odbora JSKD. Imel je že več kot 50 samostojnih razstav, več kot 100 pa tudi skupinskih. Svoja dela večkrat tudi podari v dobrodelne namene – nazadnje je ob obisku Kočanov podaril štiri ikone za dražbo ob zbiranju sredstev za prizadete družine otrok, ki so umrli v požaru.
V svojih ikonah in panjskih končnicah podoživlja dve domovini: skozi ikonopisje rodno Makedonijo in skozi panjske končnice Slovenijo. V Šoštanju je skupaj z društvom Harmonija Šoštanj organizator Trške likovne kolonije, v kateri ustvarjajo likovna dela, ki jih podarijo Občini Šoštanj za protokolarna darila. Navadno ustvarjajo na ulicah Šoštanja, kjer jih z zanimanjem opazujejo tudi meščani. »Kolonijo organiziram zato, da se v Šoštanju nekaj dogaja, da se družimo, širimo naša obzorja. Tako se tudi mi udeležimo kolonij v drugih krajih, tudi v tujini, in vrnemo obisk,« je povedal Košarkoski in dodal, da so med likovniki pozitivni ljudje, ki ustvarjajo vsak v svojem slogu, in to bogati celotno skupino.
Živi s krajem in si pravi, da je lojalni krajan Šoštanja. Težko bi našli koga, ki temu ne bi pritrdil.

Anton Vrzelak, dirigent POPV

Od leta 2016 je Anton Vrzelak dirigent Pihalnega orkestra Premogovnika Velenje, njegov član pa že od leta 1995, ko je štel 14 let. Končal je študij na Akademiji za glasbo, Oddelku za pihala, trobila in tolkala, ter pridobil naziva akademski glasbenik pozavnist in profesor pozavne ter akademski glasbenik tubist in profesor tube. Kot samostojni solist je že 22 let zaposlen v Pihalnem orkestru Slovenske policije, katerega osnovna naloga je nastopanje ob protokolarnih dogodkih, na proslavah, spremljanje predsednika oz. predsednice države ter tujih državnikov na obisku v Sloveniji …
Dirigentsko znanje je pridobival na različnih seminarjih, o njegovi strokovnosti pa pričajo številna priznanja in plakete, ki jih je prejel tako doma kot v tujini, ter solistični nastopi s številnimi orkestri. 
Tako se berejo podatki o njegovi izobrazbi in izkušnjah. Član orkestra je postal pod vodenjem Ivana Marina st. Ko je bil dirigent Matjaž Emeršič, je bil že njegov pomočnik, nato pa je postal glavni dirigent. Tako je stopil v velike čevlje svojih predhodnikov. »To je bil velik izziv. Zaradi svoje službe sem k sreči imel izkušnje z različnimi dirigenti in različnim programom, in to mi je prav prišlo. V orkestru so igrali sami moji prijatelji in me je bilo strah, kakšna avtoriteta bom. A služba je služba, družba je družba.« Biti član orkestra kot glasbenik ali stati pred njim kot dirigent je velika razlika, pravi, in treba je imeti trdo kožo. 
Stremi k temu, da igrajo glasbo, ki je napisana za pihalni orkester, in manj priredb, seveda pa svoj repertoar prilagajajo priložnostim. »Trudim se, da igramo program, ki ga v Sloveniji ni še nihče izvajal. Tega materiala je vedno več. Sem tudi privrženec slovenskih avtorjev in mnogi mladi pišejo zelo dobre skladbe za pihalni orkester.« Zelo dobro sodeluje z velenjsko glasbeno šolo in pri iskanju novih kadrov ni težav. »Mladi glasbeniki vedo, da se imamo v godbi dobro, in nas že sami prosijo, če lahko pridejo na vaje.«
Anton, Toni za prijatelje, poudarja dobro kemijo med člani orkestra in dirigentom, ta pa mora biti tudi med orkestrom in občinstvom. No, zanjo se v Šaleški dolini ni bati. »Ko igramo, je dvorana vedno polna, ko pridemo na oder, čutimo, da nas poslušalci ponesejo. Imamo srečo, da imamo tako kulturno mesto. Vedno nas radi poslušajo in moj cilj je, da se približamo ljudem, da ne igramo samo v dvoranah, v katerih je število poslušalcev omejeno, ampak tudi na prostem. Za promenadne koncerte imamo tudi bolj lahkoten program, povabimo goste, izpostavimo soliste. In to nam uspeva.«
Njegovo največje zadovoljstvo je, da lahko dela z mladimi in jim da nekaj, kar je nekoč tudi sam dobil. »Prepričan sem, da je v godbi kar nekaj mladih, ki bodo od glasbe živeli. Sam sem dobil v orkestru veliko porcijo znanja. Z vaj in nastopov pridem domov s polno dušo, ko vem, da sem nekaj dobrega naredil. To je moj smisel in zagon za naprej.«
🔲