Velenje, 3. julija – O besedah v naslovu je na festivalu Soundgarden, ki je konec junija potekal ob Velenjskem jezeru, razmišljal dr. Dan Podjed, priznani slovenski antropolog, raziskovalec na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter višji svetovalec na Inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani.
V svojem razmišljanju je ponudil svež pogled na vlogo sreče v našem vsakdanu – ne kot nekaj, kar pride kot nagrada za trdo delo, temveč kot ključen element, ki nas vodi do uspeha in izpolnjenosti.
»O sreči govorimo preveč. Naslovnice časopisov vpijejo, da srečo najdemo v sebi, da se moramo truditi, da bomo še bolj srečni. Vse je osredotočeno na nas same. Kaj pa, če bi se raje malo bolj potrudili za sočloveka in se nehali toliko ukvarjati z lastno srečo? Živimo v času, ki mu pravim »egocen«. Obremenjeni smo sami s sabo, svojo srečo, svojo podobo, ki jo vsak dan delimo na Instagramu, Facebooku in drugih omrežjih. In pri tem pozabljamo na drugega človeka,« uvodoma pojasni.
Vse manj je pravih trenutkov, ko se resnično srečamo
Mladi danes? Kaj zanje sploh pomeni sreča? Telefon? Televizija? Ali osebni odnosi resnično niso več pomembni? »Ne bi se zgražal nad mladimi. Pravzaprav se ves čas ne strinjam s to idejo, da »mladina gre v nič«. Jaz mislim, da odraščajo izjemne generacije. Le premalokrat jim to povemo. Da so dobri. Da so čudoviti. Da imajo potencial. Na to, da si dober, se je treba spomniti, in to mladim tudi povedati, ne pa jih nenehno kritizirati. Pa rečemo: »Ves čas so pred telefoni!« Kaj pa mi? Odrasli? Po statistiki smo pred zasloni celo več kot oni. Povprečno štiri ure dnevno na telefonih. Potem še računalniki, televizorji… Odrasli preživimo pred zasloni tudi osem, devet ur na dan. Pa se zgražamo nad mladimi.
Dogaja se nam, da živimo v paralelnih vesoljih. Mama v spalnici na Instagramu, oče v kuhinji na Facebooku, sin na stranišču na TikToku, najmlajši pa pred računalnikom v Minecraftu ali kakšnem drugem virtualnem svetu. In vse manj je tistih pravih trenutkov, ko se resnično srečamo. Ko se pogledamo. Ko se dotaknemo,« odgovarja priznani antropolog, ki doda, da se telefona dotaknemo v povprečju 2.617-krat na dan.
»Telefoni to vedo. Beležijo vsak dotik. Kolikokrat pa se dotaknemo človeka? Ga primemo? Objamemo? Tistega, ki mu pravimo »moj zaklad«, »moj sonček«, »moja ljubezen«? Bistveno manj kot svojo napravo. In zato je, če iščemo odgovor na vprašanje, kje je sreča, ta zelo preprost. Sreča je OB nas. V naših otrocih, prijateljih, starših, sodelavcih, partnerjih. V tistih, ki so nam blizu, a jih pogosto spregledamo, ker ves čas gledamo v zaslon.«
Sreča ni v nas, temveč ob nas
Dr. Dan Podjed nas s svojim razmislekom postavi pred ogledalo današnjega časa. Ne pred tisto digitalno zrcalo, v katerem s filtri popravljamo svojo podobo, ampak pred pravo, človeško vprašanje: Zakaj toliko govorimo o svoji sreči, a hkrati tako pogosto spregledamo ljudi okoli sebe? V družbi, v kateri nas množica sporočil prepričuje, da moramo najti srečo v sebi, se Podjed ne strinja.
Ne verjame v notranje iskanje kot edino pot. Verjame v odnos, v drug drugega, pogled, objem, prisotnost. Sreča, pravi, ni v novi napravi, uspehu ali v popolnem jutranjem ritualu – ampak v človeku, ki sedi poleg nas. V otroku, partnerju, prijatelju, sodelavcu.
»Živimo v enem najlepših kotičkov sveta. V miru. V času, ki, čeprav se zdi zahteven, v resnici ponuja ogromno razlogov za hvaležnost. A vendarle pogosto ne znamo biti srečni, ker se preveč ukvarjamo s svojimi željami, svojo podobo, samopodobo,« pravi Podjed.
Raziskave kažejo, da nas materialne stvari osrečijo kratkotrajno. Pravi občutek izpolnjenosti pa pride takrat, ko nekomu nekaj damo, svoj čas, pozornost, pomoč, toplino. Takrat traja sreča dlje. Morda celo vse življenje kot dober spomin.
