Topolšica – V DEOS Centru starejših Zimzelen v Topolšici bodo v juliju in avgustu stene vhodne avle in jedilnice krasila likovna dela Branka Martina Rupnika. Razstavo svojega pokojnega slikarskega prijatelja sta postavila Velenjčana Irena in Leo Kočevar.
Branko Martin Rupnik se je po hudi bolezni poslovil v začetku jeseni 2024. Bil je član Zveze paraplegikov Slovenije, član Društva paraplegikov jugozahodne Štajerske in eden najboljših slikarjev, doma v Ljubnem ob Savinji.
O njegovem življenju je Janez Hudej, paralimpijec, predsednik Društva paraplegikov jugozahodne Štajerske, zapisal: »Pri starosti komaj dveh let so Branku Nemci ubili očeta, ki se je kot zaveden Slovenec boril na strani partizanov. Njega in njegovo mamo so okupatorji naprej zaprli v zapor in ju kasneje ločili, ko so mamo odpeljali v taborišče, on pa je bil na milost in nemilost prepuščen najprej okupatorju, nato pa so ga po gozdovih v košu nosili partizani, dokler ga ni v rejništvo vzela njegova teta.
Vse to dogajanje v zgodnjem otroštvu mu je pustilo zelo hude zdravstvene posledice. Zbolel je za tuberkulozo in pričelo se je zdravljenje po različnih bolnišnicah. Posledice bolezni so bile takšne, da so pri Branku povzročile paraplegijo, ki ga je priklenila na invalidski voziček. Z veliko mero trme in želje do življenja je premagoval bolezen in invalidnost.
Zavod za usposabljanje invalidne mladine (ZUIM) v Kamniku je njegovo življenje še posebej zaznamoval. Tu se je izučil za urarja. Dolga leta je bil urarski pomočnik in vodja rekreacije in športa v tej ustanovi. Tudi po njegovi zaslugi so njihovi gojenci posegali po vidnejših mestih na raznih tekmovanjih, še posebej v šahu in namiznem tenisu. Branko je bil zelo prepoznaven igralec namiznega tenisa in vnet šahist, bil je tudi udeleženec paralimpijskih iger leta 1972 v Heidelbergu v Nemčiji.
V ZUIM je spoznal tudi bodočo ženo Marjo Šerbelo, s katero si je pozneje na Ljubnem ustvaril družino in tam živel in ustvarjal do konca svojega življenja. Družini je bil neizmerno predan, čeprav ga je zaznamovala bolečina ob tragični izgubi starejšega izmed dveh sinov.
Branko Rupnik je bil eden od ustanovnih članov Zveze paraplegikov Slovenije in v začetku sedemdesetih let dobro leto dni tudi predsednik organizacije. Bil je tudi ustanovni član Društva paraplegikov Celjske regije, zdaj Društva paraplegikov jugozahodne Štajerske. S svojim delom je zelo zaznamoval tako delo in delovanje krovne organizacije paraplegikov kot tudi društva paraplegikov, predvsem na kulturno umetniškem področju.
Že v mladih letih je namreč v njem tlela iskrica likovnega ustvarjanja. Najprej je risal, nato je pričel tudi slikati, a do pravega uveljavljanja na likovnem področju je prišel šele po upokojitvi. Njegova umetniška dela so resnično vrhunska. Bil je znan kot dober ustvarjalec portretov, slikal je okolje, v katerem je živel, pokrajino in tihožitja. Uporabljal je različne tehnike risanja in slikanja.
Likovni pedagog Arpad Šalamon je nekoč dejal: »Branko Rupnik je slikar, ki se rad poigrava z risbo in ustvarja v drugih dostopnih tehnikah. Motiva ne naslika kot fotograf, temveč oddaja svojo dušo, pogled na svet s svojega zornega kota, ki je drugačen, njemu svojstven. Sprejmimo njegova dela z našimi očmi – morda bomo v Brankovih slikah zasledili tudi njegovo dušo. Če bomo tako gledali njegove slike in v srcu odnesli košček njegove ustvarjalnosti, potem njegovo delo ni bilo zaman.«
Nepozabne so bile likovne delavnice, ki sta jih Branko in žena Marja organizirala na njuni domačiji na Ljubnem. Na teh delavnicah se je zvrstilo mnogo slikarjev, članov Zveze paraplegikov Slovenije in drugih udeležencev.
Poleg izjemnega talenta za likovno umetnost je rad poprijel tudi za harmoniko, zaigral na klavir in pisal pesmi. Tudi njegov boj za pravice invalidov je bil trden, glasen in neomajen. S svojo vztrajnostjo in odločnostjo je sporočal, da življenje z invalidnostjo ni omejitev, ampak priložnost za preseganje ovir.«
