Naše, velenjsko, Gorenje praznuje.
V teh dneh namreč mineva natanko 75 let, ko je v vasici Gorenje 5. aprila 1950 poverjeništvo za lokalno industrijo in obrt OLO Mozirje izdalo odločbo o ustanovitvi Okrajnega kovinskega podjetja Gorenje. Sprva skromno podjetje, katerega osnovna dejavnost je bila izdelovanje kmetijskih strojev ter kovaška, podkovska, ključavničarska in mehanična dela, je v naslednjih desetletjih preraslo v eno največjih in najbolj zvenečih slovenskih podjetij.
##IMAGE-4130244##
Gorenje – nacionalni ponos
Blagovna znamka »Gorenje« je postala eden tistih simbolov slovenske povojne zgodovine, ki je pustila globoko sled v zavesti in identiteti tega prostora ter tvorno sooblikovala in postala nepogrešljivi del običajnega vsakdanjika povprečnega slehernika tako v lokalni, šaleški, kot nacionalni in nenazadnje tudi jugoslovanski stvarnosti, dokler je le ta obstajala. V Šaleški dolini se je Gorenje po preselitvi proizvodnje v Velenje, ki je pravzaprav pomenila korenit zasuk krivulje razvoja navzgor, odlično zlilo v zgodbo silovitega razvoja in preobrazbo Velenja iz majhnega rudarskega trga v eno najpomembnejših slovenskih industrijskih in družbenih središč, »najmodernejše jugoslovansko mesto«, tako imenovani »socialistični čudež«.
Na nacionalni ravni je Gorenje kmalu postalo eden od stebrov in paradnih konjev slovenskega (socialističnega) gospodarstva, nacionalni ponos tako doma, kot širom Jugoslavije in v tujini. Konec 60. in v začetku 70. let so bila tako v Sloveniji kot širom Jugoslavije vse redkejša gospodinjstva, kjer se ne bi ponašali vsaj z enim gospodinjskim aparatom iz Gorenja, ob teh pa je vsakdanje življenje spremljala še cela vrsta drugih izdelkov, ki jih je krasil logotip »Gorenje«.
Tri desetletja Ivana Atelška
Prva tri desetletja v zgodovini Gorenja so neločljivo povezana z Ivanom Atelškom, »očetom Gorenja«, ki je v tem času z ozkim krogom najtesnejših sodelavcev ponesel ime vasice Gorenje, mesta Velenje in podjetja, katerega direktor je bil, daleč preko slovenskih in jugoslovanskih meja na praktično vse kontinente sveta. Ko je prišel v Gorenje, je bilo to majhno in neznano podjetje z enajstimi zaposlenimi, katerega osnovni proizvodni program so bili sadni mlini in mlatilnice, ob tem pa so se ukvarjali tudi s pridobivanjem surovin za gradbeno in kemično industrijo v okoliških kamnolomih.
##IMAGE-4130243##
Prvi pomembnejši mejnik za podjetje je bilo leto 1958, ko je Atelšku uspelo pregovoriti takratne lokalne oblasti, da je Gorenju zaupalo proizvodnjo štedilnikov »Tobi«, ki so jo prenesli iz bližnjega šempetrskega Agroservisa. Že dve leti kasneje je Atelšek sprejel verjetno ključno odločitev, ko se je odločil na nagovarjanje Nestla Žganka, takratnega direktorja RLV in Franca Leskoška – Luke, političnega mecena Velenja, da preselijo proizvodnjo štedilnikov v Velenje, kjer je akutno primanjkovalo delovnih mest, primernih za ženske. Proizvodnjo so sprva organizirali na Jašku Škale (Starem jašku), kjer so bili neprimerno boljše delovne razmere, a to še vendarle ni bila sodobna tovarna, kakršno so si želeli.
3. julij 1964
Ta je ob pomoči velenjskega premogovnika začela rasti že tri leta kasneje na zahodnem obrobju Velenja in 3. julija 1964 se je v novo, prvo sodobno proizvodno halo Tovarne gospodinjske opreme Gorenje preselilo 680 delavcev. Od tega leta dalje so se prvi proizvodni hali praktično vsako leto pridružile nove in do konca šestdesetih let je Gorenje razširilo svoj proizvodni program na vso tako imenovano belo tehniko. V tem času je Ivan Atelšek z ožjim krogom sodelavcev sprejel še eno ključno dolgoročno strateško odločitev, in sicer da bo edino merilo merjenja kvalitete proizvodov Gorenja doseganje vseh potrebnih standardov za enakovredno konkuriranje na najzahtevnejših zahodnoevropskih trgih.
##IMAGE-4130242##
V 70. letih je Gorenje hitro (z)raslo v zelo pomemben jugoslovanski industrijski gigant. Vse bolj so prodirali na tuja tržišča, kjer so začeli ustanavljati tudi lastna podjetja, tako proizvodna kot trgovska predstavništva, ter vse bolj širili lastno trgovsko in servisno mrežo. Do konca desetletja so bili tako prisotni že v več kot sedemdesetih tujih državah, tudi na vseh najzahtevnejših zahodnih trgih. V tem času se je močno povečalo tudi število novih Gorenjevih proizvodov, od televizorjev, malih gospodinjskih aparatov in keramike do elektronike, računalništva in številnih drugih.
Neke vrste zadnji vrhunec Gorenja v tem obdobju je pomenil tudi nakup bavarskega podjetja Korting leta 1978, kar je bil v tistem času poslovni uspeh, ki skoraj ni imel ustrezne primerjave, saj je bilo do takrat skorajda nepredstavljivo, da je neko podjetje iz t. i. ‘socialističnega vzhodnega bloka’ kupilo pomembno ‘kapitalistično’ zahodnoevropsko podjetje. Gorenje je v tem času zaposlovalo skupno že skoraj 22.000 ljudi in je bilo ena najpomembnejših in najbolj prepoznavnih jugoslovanskih blagovnih znamk. S tem je podjetje in z njim tudi generalni direktor Ivan Atelšek doseglo svoj vrh. Le nekaj mesecev kasneje pa se je, tako kot že tolikokrat poprej in tudi kasneje, v usodo podjetja vmešal najvišji slovenski politični vrh in Ivan Atelšek je bil prisiljen odstopiti z mesta generalnega direktorja.
Osemdeseta in devetdeseta leta prejšnjega stoletja bi za Gorenje lahko označili kot pretežno nemirna in občasno negotova. Kmalu po odhodu Ivana Atelška so se nad podjetje začeli zgrinjati temnejši oblaki in leta 1983 je Gorenje zapadlo v globoko krizo. Za glavnega krivca je obveljalo nedosledno izvajanje 'programa Körting', čeprav so bili vzroki verjetno globlji in večplastni. Po doslednem izvrševanju sanacijskega načrta in vnovičnem ugodnejših kazalcev, se je Gorenje znova znašlo v zelo negotovem položaju ob razpadu Jugoslavije in izgube več kot 20 milijonskega trga, ki ga je predtem suvereno obvladovalo in je podjetju zagotavljalo stalen in pomemben delež prihodkov. V skladu s korenitimi družbenimi in gospodarskimi spremembami v samostojni Sloveniji, se je Gorenje v tem času prestrukturiralo in se lastniško preoblikovalo. Leta 1998 je Gorenje zaživelo kot delniška družba, razvojno pa so se temeljiteje usmerili na vzhodnoevropske trge, ki so po tranziciji predstavljali velik potencial. V tem času so Gorenje za krajši čas vodili Mitja Jenko in Ivan Vitežnik ter za daljše obdobje mag. Herman Rigelnik (1983–1991) in Jože Stanič (1993–2003).
V novo tisočletje je Gorenje vstopilo z novo upravo, katere predsednik je postal Franjo Bobinac. V tem obdobju je bilo z blagovnimi znamkami Gorenje, Asko, Atag, Pelgrim, Upo, Mora, Etna in Körting prisotno v devetdesetih državah sveta in je zaposlovalo nekaj manj kot 11 tisoč ljudi. Dokončali in izpeljali so nekaj večjih investicij predvsem v Srbiji, v Velenju pa leta 2004 odprli enega najsodobnejših logističnih centrov. Kljub temu je postajal položaj Gorenja iz leta v leto bolj negotov in leta 2017 je dozorela odločitev, da Gorenje za stabilen obstoj in nadaljnji razvoj potrebuje močnega strateškega partnerja. Od prispelih ponudb je bila sprejeta ponudba kitajske korporacije Hisense, ki je leta 2018 prevzem Gorenja z odkupom delnic tudi izpeljala in tako postala novi in edini lastnik podjetja. Kljub temu pa podjetje Gorenje, od leta 2020 kot družba z omejeno odgovornostjo, ostaja na različne načine še naprej močno prisotno in pomembno tako v Šaleški dolini kot tudi v širšem slovenskem prostoru in izven njega. Čestitko Gorenju za ta častitljiv jubilej naj za konec pospremi še tiha želja velike večine Velenjčanov, Šalečanov in nemara vseh Slovencev, da bi tako ostalo tudi v naslednjih letih in desetletjih, ki so pred nami.
Literatura:
Mejniki na naši poti: Gorenje, Velenje: 1950-2000. Velenje: Gorenje Velenje d. d.; Rojc, Emil dr. 2000. Gorenje v ogledalu petih desetletij. Velenje: Gorenje Velenje d. d.; Jože Hudales: Gorenje v Gorenju: Prvo desetletje delovanja 1950–1959, str. 531 - 563; v: Zbornik 2023. Velenje: Knjižnica, 2023. - (Zbirka Šaleški razgledi; zv. 20); Kljajič Damijan: Velenje po letu 1945, str. 375-377; v:Brišnik, Danijela leta 1999. Velenje: Razprave o zgodovini mesta in okolice. Velenje: Mestna občina Velenje; spletne strani Gorenja.
