Dom kulture Velenje v novembru praznuje 65. rojstni dan. Stavba je avtorsko delo arhitekta Otona Gasparija in vsekakor sodi med najkvalitetnejše, celostno zasnovane objekte povojne, moderne arhitekture v Sloveniji, ki je bil zaradi modernistične arhitekture in prvin razglašen za kulturni spomenik. S prostori v domu upravlja Festival Velenje, ki je že skoraj dve desetletji eden ključnih nosilcev kulturnega utripa v mestu. Praznovanje so tudi letos zaznamovali z vrsto dogodkov, ki se bodo odvijali še do konca tega meseca. Direktorica Festivala Velenje Barbara Pokorny velja za eno prepoznavnejših osebnosti lokalnega kulturnega prostora – je dama z vizijo, občutkom za kakovost in z zmožnostjo povezovanja ustvarjalcev, institucij ter občinstva. Z direktorico smo se med drugim pogovarjali o tem, kako se je kultura v Velenju spreminjala, kako vzgajati občinstvo v času digitalnih motilcev, zakaj ostaja zvesta poeziji in kaj jo pri njenem delu še vedno najbolj navdihuje.

V Velenju vas skoraj samoumevno povezujemo s kulturo in številnimi dogodki. Kaj vam to področje pomeni?

»Res je to področje, ki ga imam zelo rada, in mislim, da tudi naše občanke in občani čutijo, da pri nas na kulturi delamo s srcem. Želimo prinašati čim bolj raznolike, predvsem pa kakovostne produkcije, ki širijo obzorja, iz nas delajo družbeno kritične ljudi in nas tu in tam tudi malo raznežijo, pobožajo – da je življenje lažje.
Umetnost nas mora kdaj raznežiti, kdaj pa izostriti naš pogled na svet. Kultura je nekaj lepega, prijetnega, in vesela sem, da sem na tem področju že »polnoletna« – osemnajst let se tu oblikujem in delujem.«

Kaj vas pri vašem delu najbolj navdihuje?

»Vedno znova odzivi ljudi. Vsak projekt se zaključi s produkcijo in z aplavzom – tisti trenutek je največji navdih. Seveda odzivi niso vedno samo pozitivni in tega ni vedno lahko sprejeti, a je del procesa. Zelo pomembno se mi zdi tudi, da v zadnjih letih veliko vlagamo v kulturno vzgojo. Treba je začeti pri najmlajših, pa ne le pri njih – vzgajamo se vse življenje in različni kulturni produkti so za to izjemno lepo orodje. Čeprav to niso tržno uspešni projekti in ne prinašajo profita, prinašajo druge vrste pozitivnih učinkov.«

Kako po vaše v času digitalnih motilcev kulturo približati mladim?

»Težje je kot včasih, ker je svet zasičen z vsebinami. Ko pa otroci vstopijo v gledališče ali galerijo, se za nekaj časa preselijo iz realnega sveta v umetniškega – velikokrat sanjskega, domišljijskega. Tam jih skušamo z vsebinami zadržati, da so res prisotni. Zelo hitro vidimo, kdaj je kakšna predstava “malo zašla” in bi jo morali narediti drugače. Otroci so najbolj iskreni spremljevalci in komentatorji vsebin, od njih se ogromno naučimo. Ni dovolj, da jih pripeljemo v hišo – vzgajati jih moramo na vsakem koraku. Kulturna vzgoja ni le za otroke. Če bodo starši razumeli, zakaj je pomembna, bodo to prenesli na otroke – in tudi obratno. Imamo veliko primerov, ko po obisku galerije otroci popoldne pripeljejo starše. Takrat vidimo, da so pri nas doživeli nekaj, kar jih je nagovorilo tako močno, da so to morali deliti še doma.«

Omenjate trg in komercialnost. Kako kot direktorica usklajujete umetniško vizijo in finančno realnost?

»Treba je jasno reči: delati v javnem sektorju in delati v gospodarstvu sta dve popolnoma različni stvari. Zelo dobro se zavedam, da v gospodarstvu ne gre zlahka. V javnem sektorju imamo v nekem smislu nekoliko lažje izhodišče, kar zadeva pridobivanje sredstev, a nikakor ne drži, da nam ni treba nič narediti. Tudi mi se moramo boriti za sredstva – za sponzorje, za projekte, za sredstva na razpisih. Na področju kulture je pridobivanje sponzorjev težko, in to ne le v naši regiji, ampak po vsej Sloveniji. V športu lahko znamko postaviš na dres, kapo – učinek je bolj direkten. Pri kulturi je promocija bolj “mehka”, subtilna. Lahko pa rečem, da smo bili lani zelo uspešni – dobili smo velik evropski in velik nacionalni razpis. To prinese veliko dela, a tudi dodatna sredstva, s katerimi lahko postavimo drugačne programe. Hkrati v lokalnem okolju pripravljamo tudi bolj komercialne predstave, ki jih imajo ljudje radi in so hitro razprodane. Naša naloga pa je, da občinstvo vodimo tudi na zahtevnejše, bolj razmišljajoče dogodke – tam je v resnici smisel kulture in umetnosti.

Kaj pa vas pri vašem delu najbolj skrbi?

...

Celoten pogovor si preberite v aktualni številki Našega časa.