Zimska depresija – mit ali resnica?

Slika je simbolična
Pixabay

Krajši dnevi, hlad in tema v mnogih zbujajo stalen občutek, da nekaj ni prav – več je utrujenosti, razdražljivosti in manj motivacije. Čeprav ne znajo s prstom pokazati, kaj je narobe, jim kar nekako »koža ni prav«. Medtem ko je pri mnogih to del naravne zimske zaspanosti in padca energije, je pri drugih lahko nekaj resnejšega – sezonska afektivna motnja (po angleško SAD). Po novoletnih praznikih lahko udari še močneje.

Manj sonca, manj hormona sreče

SAD je povezana s tem, da nas pozimi doseže manj sončnih žarkov, kar vpliva na telesno notranjo uro in moti naravne ritme. Tvori se manj serotonina, hormona sreče, in več melatonina, hormona, ki spodbuja spanje. Te spremembe skupaj prispevajo k utrujenosti, razdražljivosti in motnjam spanja, ki spremljajo SAD. Za to obliko depresije so posebej dovzetne ženske in tisti, ki imajo družinsko zgodovino depresije ali drugih razpoloženjskih motenj. Simptomi segajo od blagih do zelo močnih, pri nekaterih pa se lahko z leti še poslabšajo.

S koncem zime mine

Ljudje s sezonsko depresijo večinoma niti ne vejo, da to motnjo imajo, saj se stanje izboljša s koncem zime. Najpomembnejši diagnostični kriterij za razlikovanje med zimsko in tipično depresijo je, da se zimska pojavlja skorajda izključno v zimskih mesecih in se ponavlja iz leta v leto. Najpogosteje izbruhne novembra, ko je sonca res že malo, vrh doseže januarja in februarja, umiri pa se v marcu, ko se vrnejo sončni dnevi.