Velenje, 17. oktobra ‒ Tanjo Verboten poznamo kot direktorico Muzeja Velenje, zdaj pa temu nazivu dodaja še naziv svetovne veteranske prvakinje, ki si ga je priborila na svetovnem prvenstvu v taekwondo-ju verzije ITF v Italiji. Verbotnova si je naslov priborila med veterankami od 45 do 59 let v borbah nad 75 kilogramov, osvojila pa je tudi bron v formah črni pas III. dan. Prvakinji smo zastavili nekaj vprašanj.

Kaj vam pomeni naslov svetovne prvakinje?

»Veliko bolj vesela bi bila, če bi ta naslov osvojila v članski kategoriji, ampak glede na mojo starost tam ne morem več tekmovati. A tudi veteranski dosežek je nekaj posebnega, sploh ko se zaveš, da je telo veliko težje spraviti v tekmovalni ritem.«

Kako skrbite za svoje telo in kako ohranite motivacijo za tekmovanja na tako visoki ravni?

»Največja tekmovanja, evropska in svetovna, so tista, na katerih taekwondo veterani še lahko tekmujemo. Nižjega ranga tekmovanj za veterane v tem športu ni. Ta tekmovanja so enkrat do dvakrat na leto, zato si cilje postavim ravno zaradi tega, da imam fokus in cilj za udeležbo na teh tekmovanjih. Če tega cilja nimam, se lahko zgodi, da ob vseh drugih obveznostih pridem do točke, ko se mi v telovadnico ne da. Sam trenažni proces pa je bistveno drugačen, saj lahko zelo hitro pride do poškodb. Drug problem je v glavi. Ob zavedanju, kaj smo nekoč zmogli, lahko doživimo frustracije, ko ugotovimo, da telo enostavno ne dopušča več obremenitev v takšnem obsegu.«

Kaj bi odgovorili tistim, ki menijo, da je za tako velike športne cilje v zrelih letih prepozno?

»Mislim, da sem ravno jaz dokaz, da nikoli ni prepozno. Tudi v ta šport sem vstopila precej pozno, pri dvaindvajsetih letih. Bila sem članica reprezentance in do leta 2019 tekmovala v članski reprezentanci. Mislim, da leta nikoli niso ovira. Treba je le imeti željo in narediti največ, kar v tistem trenutku zmoremo.«

Kako pa se je z leti spreminjal vaš odnos do športa, od začetkov pa do danes, ko ste med najboljšimi?

»Skozi kariero rasteš in spreminjaš odnos do treninga in tekmovanj. Kljub temu da telo ne zmore več toliko kot nekoč, je danes lažje spet začeti trenirati, saj ima telo po vseh teh letih mišični spomin. V našem športu imamo tudi forme, ki jih s tehnikami nadgrajujemo in obnavljamo. Če začneš kot starejši tekmovalec, so mogoče edini manjko izkušnje, ki jih dobiš v nižjih kategorijah. Posledično je na tekmah prisotne tudi nekaj več treme, zato je vzporedno potreben tudi mentalni proces priprave.«

Kaj pa vam taekwondo daje izven tekmovališč? Ste tudi direktorica Muzeja Velenje ‒ najbrž teh tehnik pri vodenju muzeja ne uporabljate?

»Ne, pri vodenju muzeja zagotovo ne (smeh). Vsekakor pa borilni športi krepijo fokus, vizijo, disciplino, vztrajnost in voljo. To lahko potem uporabiš na drugih področjih življenja. Tudi šport je kriv, da sem trenutno tu, kjer sem, saj je brez discipline vse dejavnosti težko usklajevati.«