Zanimivo

Hrana brez holesterola ima majhen vpliv na naš holeterol

Ljubljana (STA) – Povišanega holesterola se že desetletja bojimo zaradi tveganja za srčno-žilne bolezni, zato se mnogi izogibajo hrani, bogati s holesterolom, kot so denimo jajca in meso. A kot opozarja znanstvenik z biotehniške fakultete Blaž Cigić, lahko z zmanjšanjem vnosa holesterola s hrano le za pet odstotkov vplivamo na nižjo koncentracijo holesterola v krvi.   S hrano na sploh lahko v 30 odstotkih vplivamo na to, kakšno raven holesterola bomo imeli v telesu, je v pogovoru za STA pojasnil Cigić s katedre za biokemijo in kemijo živil oddelka za živilstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. A le v manjšem deležu na to vpliva, koliko holesterola bomo zaužili. Bolj kot hrana, bogata s holesterolom, na raven holesterola v krvi vpliva uživanje nasičenih maščobnih kislin ali trans maščobnih kislin ter kako kalorične obroke imamo. Vse to povišuje raven holesterola v telesu. Obstajajo pa tudi živila oz. molekule, ki to raven znižujejo, saj znižajo absorpcijo holesterola. Gre zlasti za vlaknine, ki jih najdemo v zelenjavi, polnovrednih žitih in sadju ter za rastlinske sterole, s katerimi so obogatene nekatere margarine. Ob tem je opozoril, da holesterol proizvaja tudi naše telo. V telesu imamo namreč okoli 100 gramov holesterola. V zahodnem svetu ga povprečno 400 miligramov na dan vnesemo s hrano, okoli 800 miligramov pa ga vsak dan proizvedejo naša jetra. In kot je poudaril Cigić, naše telo regulira proizvodnjo holesterola s t. i. povratno zanko. “Če zaužijemo dovolj holesterola, to vpliva na zmanjšanje sinteze endogenega holesterola. Velja pa tudi obratno, zaradi česar s samim vnosom holesterola ne moremo tako vplivati na delež holesterola v telesu,” je pojasnil. Na koncentracijo holesterola v krvi tako vplivajo številni dejavniki, tudi genska predispozicija posameznika. Raven holesterola je namreč odvisna tudi od LDL receptorjev na površini celic, na katere se vežejo delci, s katerimi se holesterol prenaša po krvi. “Posamezniki se razlikujemo, koliko teh receptorjev imamo, posledično je odvisna tudi koncentracija holesterola v krvi in biosinteza holesterola v celicah,” je dodal. Za uravnavanje previsokih ravni holesterola v krvi Cigić svetuje uravnoteženo prehrano, ki naj vsebuje tako zelenjavo kot tudi mesna živila, manj nasičenih maščob, predvsem pa je pomembna energijska vrednost obrokov. Smiselno je jesti živila z večjim deležem vlaknin, ki vežejo nase holesterol in žolčne kisline ter ga pomagajo “izplaviti” iz organizma. Zmotno je tudi prepričanje, da je holesterol naš sovražnik oz. molekula, ki ga naše telo sploh ne potrebuje in je zanj le škodljiv. Kot je poudaril Cigić, je holesterol molekula, ki jo nujno potrebujemo za normalno delovanje organizma. Je namreč ključna sestavina bioloških membran – to je tanek sloj, ki obdaja celico in omogoča normalno funkcioniranje tega sistema. Po drugi strani holesterol pripomore k nastanku nekaterih hormonov, kot so spolni hormoni (testosteron in estrogen) ter hormonov nadledvične žleze. Ključen je tudi za nastanek vitamina D v telesu, ob izpostavljanju soncu namreč ta vitamin kemijsko nastane iz holesterola, ter za proizvodnjo žolčnih kislin. “To je zelo pomembna molekula. Če ne bi bila pomembna, je naše telo ne bi samo proizvajalo,” je dejal za STA. In zakaj je glede na vsa ta dejstva takšen strah pred hrano, bogato s holesterolom? Cigić meni, da je to posledica znanstvenih ugotovitev, da je holesterol v velikem deležu prisoten v oblogah, ki se z leti nabirajo na stenah arterij, in da je povečana koncentracija holesterola v krvi dejavnik tveganja za razvoj srčno-žilnih bolezni. Posledično so sprva sklepali, da bi z manjšim prehranskim vnosom maščob in holesterola lahko zmanjšali pojavnost teh bolezni. To je bilo sugerirano tudi prehrambeni industriji. V ZDA je bila npr. priljubljena hrana brez maščob, namesto katerih so dodajali sladkor, kar se je izkazalo za eno veliko zmoto, je dejal. Je pa dejstvo, da če jeste veliko holesterola, pomeni, da jeste kalorično bogato hrano, ta pa vodi v debelost. “Zadeve so povezane in zelo težko je izluščiti samo en dejavnik,” je dodal. Pripravila Anja Gorenc

Razkrili “temno plat” igrač za otroško kopel

Ženeva, 28. marca – Znanstvena radovednost ne pozna meja – skupina švicarskih in ameriških znanstvenikov se je tako potopila v raziskovanje “temne plati” gumijastih račk in drugih mehkih plastičnih igračk, ki jih v svojo kopel radi povabijo zlasti malčki. Glede na njihove ugotovitve zagotavljajo idealne pogoje za razvoj bakterij in plesni. Kot so v študiji, izsledke katere je v torek objavila švicarska vlada, skupaj ugotovili ameriški in švicarski raziskovalci, raznovrstno rast mikrobov spodbujajo tako plastični materiali kot sami uporabniki kopeli. V raziskavi so pod drobnogled vzeli tako že uporabljene igračke za kopel kot povsem nove igračke. Slednje so za 11 tednov izpostavili bodisi čisti bodisi umazani vodi, ki je vsebovala milo in telesne tekočine. Ugotovitve po končanem poskusu so bile dokaj neokusne – na notranjih površinah igračk so našli med pet in 75 milijoni celic na kvadratni centimeter. Izpostavljajo sicer, da je velika razlika med plastičnimi igračkami glede na tip vode, ki so ji bile izpostavljene. Plesen in bakterijsko rast so našli v 60 odstotkih že rabljenih igračk ter v vseh testnih igračkah v umazani vodi. Med odkritimi bakterijami jih je bilo 80 odstotkov potencialno patogenih, vključno z legionelo in pseudemonas aeruginosa, ki sta pogosta krivca za bolnišnične okužbe, med drugim ugotavlja raziskava, ki jo povzema francoska tiskovna agencija AFP. Glavna težava je nabiranje tople vode v igračkah, ki so pogosto narejene iz polimerov slabe kvalitete, iz katerih izhajajo spojine organskega ogljika. Te služijo kot hranilo za kolonije bakterij. Med kopanjem človeško telo prek telesnih tekočin, kot sta pot in urin, prispeva še druga ključna hranila, denimo dušik in fosfor. Svoje prispevajo še zunanja onesnaževala in izdelki za osebno nego. S pomočjo vseh teh dejavnikov se bakterije in plesen množijo znotraj igračk, s katerimi si otroci pogosto tudi brizgajo vodo v obraz. “To lahko okrepi imunski sistem, kar je pozitivno, lahko pa vodi tudi v očesne, ušesne in celo črevesne okužbe,” je v torkovi izjavi izpostavil mikrobiolog Frederik Hammes. Bi torej morali skupaj z vodo po kopanju zavreči tudi igračke? Ali pa morda zamašiti njihove luknje, da bi se izognili nabiranju vode? Hammes predlaga bolj znanstven pristop – ostrejši nadzor nad materiali iz polimerov, iz katerih nato izdelujejo igračke za kopanje, še povzema AFP