9. maja 1959 je bil na takratni praznik, dan zmage, odprt Ljudski park, današnji Sončni park. Načrt parka je narisal Paul Filipsky, večino del pa so z udarniškim delom opravile velenjske ženske.

Park je bil namenjen rudarjem za oddih po napornem delu, njihovim ženam in otrokom pa naj bi služil za prijetne sprehode. Zasaditev parka so zaupali vrtnarju Alojzu Jakliču. Ta je iskal sadike po številnih slovenskih drevesnicah in vrtnarijah. V parku so uredili tudi paviljon za rudarsko godbo, včasih pa so na njegovem odru izvedli tudi drugačne prireditve. 

Na vzhodnem robu Ljudskega parka je ostal precej neurejen velik prostor, kjer so stale barake za delavce gradbenih podjetij, ki so gradili Velenje. Ko so barake podrli, je prišel k takratnemu direktorju premogovnika in osrednji osebnosti gradnje novega Velenja Nestlu Žganku učitelj Hinko Dermol, amaterski gledališki igralec in navdušeni kotalkar, ter ga prosil za pomoč pri urejanju razmer v velenjskem kotalkarskem klubu oziroma za pomoč pri gradnji kotalkališča. Kotalkanje je bilo v tem času eden bolj priljubljenih športov v Sloveniji in je dosegalo silovit vzpon.

Udarniki zgradijo kotalkališče

3. aprila 1961 so po načrtih inženirja Pogačnika začeli udarniško graditi ploščad za kotalkanje, tribune in manjšo stavbo za shranjevanje opreme in preoblačenje športnikov. Kotalkališče so s pomočjo premogovnika v celoti zgradili prizadevni velenjski udarniki z udarniškim delom. Kotalkališče so postopoma vgradili v park, z drevjem in grmovnicami pa so zasadili tudi okolico ploščadi. 

Kotalkališče so pred več kot 2.000 gledalci slovesno odprli v nedeljo, 7. oktobra 1962, ob 15. uri. Ko je Velenje ob parku dobilo kotalkališče, je kotalkanje v mestu postalo izjemno priljubljeno. 

»Najlepše kotalkališče v Jugoslaviji« je s površino 60 × 30 metrov, velikimi tribunami in reflektorsko osvetljavo omogočalo vrhunska kotalkarska tekmovanja ter raznolike športne in kulturne prireditve. Ob ploščadi kotalkališča je bila v zankah po ravnini in v naklonih speljana tudi 800 metrov dolga steza za hitrostno kotalkanje. 

Do leta 1995 so rudarji ob svojem stanovskem prazniku, ki ga praznujejo 3. julija, na kotalkališču pripravljali skok čez kožo. Zadnja leta se kotalkališče pozimi spremeni v drsališče, na katerem Velenjčani radi preživijo marsikatero prosto uro.