Zlasti od razsvetljenega absolutizma naprej so vsebino šolskega pouka in celoten šolski sistem urejali državni šolski zakoni. Vladarica Marija Terezija je šolstvo podržavila in izdala prvi državni osnovnošolski zakon leta 1774, s katerim so med drugim vpeljali splošno šolsko obveznost za vse otroke od 6. do 12. leta starosti. Ker je šola tudi nenehen pretok znanj in številnih doživetij, je danes v zavesti ljudi, še posebno mladih, nepogrešljiva in v njihovem vsakdanjem jeziku zares zakon!

V letu 2024 obeležujemo 250 let od izida Splošnega šolskega reda, lahko preberemo na spletni strani Slovenskega šolskega muzeja. Splošni šolski red (nem. Allgemeine Schulordnung) iz leta 1774 je prvi državni osnovnošolski zakon, ki je veljal na ozemlju današnje Slovenije. Izid reda predstavlja prelomni dogodek na področju izobraževanja in kulture v slovenski in srednjeevropski zgodovini.

Nastanek Splošnega šolskega reda

Oblast pod vodstvom Marije Terezije (vladala: 1740–1780) in njenega sina Jožefa II. (vladal: 1780–1790) je v Avstrijskem cesarstvu začela vzpostavljati centralno voden državni šolski sistem. Uradno je vključeval vse družbene sloje in pomenil začetek obveznega in množičnega izobraževanja.
Nastanek reda je pomembno zaznamovala razsvetljenska misel, ki je poudarjala vlogo človeškega razuma in širjenje izobrazbene ravni za okrepitev učinkovitosti in bogastva države, izboljšanje moralnega življenja in rast splošne sreče prebivalstva. Glavni namen šolske reforme je bila širitev pismenosti in utrditev kulture pisane besede.

Uvedba Splošnega šolskega reda

Osnovnošolski zakon je nominalno uvedel splošno šolsko obveznost za vse otroke od šestega do dvanajstega leta starosti, neodvisno od njihovega spola, družbenega položaja in veroizpovedi.
Osnovna šola se je delila na tri vrste. Hierarhično najvišja je bila t. i. normalka, ki je delovala kot zgled za druge šole. Normalke so bile v glavnih deželnih mestih, njihov predmetnik je bil najbolj obsežen, na njej so se usposabljali tudi učiteljski kandidati.
Druga vrsta so bile glavne šole, to je večrazredne mestne šole.
Tretja, hierarhično najnižja vrsta, so bile trivialke, postavljene v manjših mestih, trgih in vaseh, kjer se je poučevalo zgolj branje, pisanje, računanje in katoliški verouk.
V Avstrijskem cesarstvu naj bi pouk potekal v nemščini, vendar so v podeželskih šolah na območjih z večinskim slovensko govorečim prebivalstvom poučevali v slovenskem jeziku, medtem ko je bil po mestih pouk na začetni stopnji bodisi v slovenščini bodisi dvojezičen. Pouk se je prilagajal večinskemu kmečkemu prebivalstvu in sezonskim opravilom, zato so šolske oblasti dopuščale, da so otroci prihajali v šolo takrat, ko so zanjo imeli čas. To je veljalo zlasti za zimsko obdobje.

Načela veljajo še danes

Splošni šolski red ni ostal dolgo v veljavi. Leta 1806 je cesar Franc II. (vladal: 1792–1806) sprejel Politično ustavo nemških šol (nem. Politische Verfassung der deutschen Schulen). Nov red se je odpovedal državni pristojnosti nad šolstvom in jo znova poveril Katoliški cerkvi. Pri uresničevanju je terezijansko-jožefinska šolska reforma dolgoročno prispevala k utrditvi načel, ki v družbenem življenju veljajo še danes: šolstvo kot državna skrb, zavest o dostopnosti osnovnega nabora znanja za vse otroke, pomen skupinskega poučevanja in upoštevanje moralnega oblikovanja učencev. Vzpostavila je predvsem vpliven javni prostor, v katerem je država postala trajno navzoča med vsemi plastmi prebivalstva.

Obdobje francoskih Ilirskih provinc

Obdobje francoskih Ilirskih provinc je za kratek čas vplivalo na razvoj slovenskega šolstva v letih 1809–1813. Francozi so na Slovenskem uvedli enotno osnovno šolo, imenovano ecole primaire. Zanjo je bila značilna večja vloga slovenščine kot učnega jezika v primerjavi s prejšnjim obdobjem. Bile so tudi gimnazije, in sicer nižje in liceji, ki pa jih ne smemo mešati z avstrijskimi liceji. Avstrijski liceji so bili višja oblika srednjih šol. Gimnazije so bile dvoletne, drugače pa tudi triletne in štiriletne. Bile so v Ljubljani, Novem Mestu, Idriji, Gorici in Kopru. Kasneje so jih zamenjali kolegiji, ki pa zaradi pomanjkanja sredstev niso uspešno delovali.
Najpomembnejša pridobitev francoske dobe je bila ustanovitev centralnih šol. Leta 1810/1811 je začela delovati v Ljubljani. Imela je pet študijskih smeri – za zdravnike, kirurge, inženirje, arhitekte, pravnike in teologe.

Valentin Vodnik

Valentin Vodnik je bil prvi ravnatelj ljubljanske »ecole primaire« in nato še gimnazije. Prizadeval si je za večjo vlogo slovenščine kot učnega jezika. Napisal je veliko večino slovenskih učbenikov. Najbolj znana sta »Abeceda za perve shole« in »Pismenost ali gramatika za perve shole«.

Revolucionarno leto 1848

Revolucionarno leto 1848 ni prineslo nobenih sprememb na področju osnovnega šolstva, zelo pa je spremenilo srednje in visoke šole. Leta 1849 se je zgodila gimnazijska reforma, s katero so ukinili liceje – višje šole. Liceji so se iz šestletnih spremenili v osemletne, delili pa so se na štiriletne nižje in štiriletne višje gimnazije. Gimnazija se je končala z maturo in je omogočala neposreden prehod na univerze.
Po letu 1848 se je razvila posebna oblika srednjih šol – realka ali realna gimnazija, v kateri so posebno pozornost namenjali predmetom iz naravoslovne skupine. V začetku so bile štiriletne, nato šestletne, po letu 1869 pa osemletne.

Enotna osnovna šola

Leta 1869 je bila z osnovnošolskim zakonom uvedena enotna osnovna šola. Osnovna šola je trajala osem let. Uvedena sta bila dva tipa ljudskih šol: obča ljudska šola in meščanska šola. Trajale so tri leta, učenci so dobili strokovno izobrazbo obrtne, trgovske in kmetijske smeri. Tako so učenci po končani meščanski šoli imeli poklicno izobrazbo.

Plača osnovnošolskih učiteljev

Nova šolska zakonodaja je dvignila socialno in izobrazbeno raven učiteljev. Osnovnošolske učitelje so plačevale dežele, in sicer zelo različno. Na Slovenskem se je najbolje godilo učiteljem na Štajerskem, najslabše pa v Istri. Od leta 1870 dalje so se izobraževali na štiriletnih učiteljiščih, ki so bila v Ljubljani, Celovcu, Mariboru in Kopru.
Šola je bila do zadnjih desetletij 19. stoletja še skoraj izključno moška zadeva. Prve učiteljice, razen redovnic v zasebnih šolah in učiteljic za dekliška ročna dela na javnih šolah in v večji meri prve profesorice v srednjih šolah, so bile resnične »bele vrane«, ki so, kot je moč razbrati po zapisanih spominih, s svojo prisotnostjo v razredih izzivale hud odpor. Kasneje pa so se učiteljice vse bolj uveljavljale, čeprav so bile na področju plač zapostavljene.
Vira: Slovenski šolski muzej, wikipedija, foto: Freepik