Tolščak (Portulaca oleracea)
Tolščak je zelnata enoletnica z mesnatim steblom in temno zelenimi ovalnimi listi, ki se divje razrašča na obdelanih in zapuščenih tleh ter ob poteh. Domnevajo, da je doma v Aziji, a uspeva tudi v zmernem podnebju drugih celin.
Je preprosto prepoznavna enoletna rastlina, ki ji na vrtu ni para. Je plazeče rasti, zelo se razraste ter ima rdečkasta sočna stebla in ovalne mesnate liste. Cveti rumeno, vendar le v sončnem vremenu, sicer so cvetovi zaprti. Ustvari nepregledno množico drobnih črnih semen, nato se zaseje in raste kar naprej.
Zakaj je tolščak koristen plevel?
Navadni tolščak je zelo močan antioksidant – vsebuje antioksidant glutation, vitamine A, C, E in betakaroten ter minerale kalij, kalcij, magnezij in železo. Po nekaterih virih naj bi vseboval več omega 3 maščob, kot ga je v ribah ali lanenih semenih. Zato imamo tolščak predvsem v solatah za imenitno zelenjavo, ki krepi telo, podpira odpornost in prispeva k splošno lahkotnemu počutju. Zaradi sluzi, ki jih vsebuje, je bil v ljudskem zdravilstvu znan kot pomoč proti driski. Razkužuje sečne poti. Zaradi razkuževalnega učinka so nekdaj zmečkane liste tolščaka, podobno kot hermelike in trpotca, polagali na rane.
Nabiranje in shranjevanje
Tolščak ima rahlo kisel, slan in limonski okus. V kulinariki najpogosteje uporabljamo liste, vendar so užitni tudi koreninice, cvetovi in semena. Mlade poganjke lahko jemo presne v solati, malo podušene z dodatkom česna in olivnega olja, za osvežitev v sendvičih, skuhane v sopari ali pripravljene v juhi. Kuhamo ga lahko podobno kot špinačo.
Predvsem poleti, ko je glavna sezona te toploljubne rastline, sicer pa tudi v drugih letnih časih nabiramo mesnata stebla z listi vred, pri razvitejših rastlinah pa zgornje poganjke. Ker raste bolj pri tleh, jih po potrebi operemo. Zaradi mesnatosti se v hladilniku v zaprti posodi ohranijo več dni, ne da bi izgubili sočnost. Tolščak je zelo primeren za vlaganje v kis.
Postopek je preprost: poganjke po potrebi operemo in ne pretesno zložimo v kozarec za vlaganje. Malo posolimo in zalijemo z domačim kisom močnejše sorte. Če uporabimo kis za vlaganje, ga razredčimo s tretjino vode. Zapremo in shranimo na hladnem ali v kleti. Preden ga jemo, naj minejo vsaj trije tedni. Tako vložen tolščak se ohrani tudi leto in več – če ga seveda prej ne pojemo.
Navadna zvezdica
Navadna zvezdica je pogost celoletni plevel po Evropi in Severni Ameriki. Njegovo drugo ime kurja črevca se je uveljavilo zaradi dolgih plazečih in med seboj prepletenih stebel, ki pri puljenju spominjajo na čreva perutnine. Rastlina se je sposobna izjemno hitro ter na gosto razširiti po vlažnih delih vrtov in njiv, kjer je zemlja revna z dušikom. Ima nežno bele posamezne cvetove in drobne srčasto oblikovane listke. Ponekod po Evropi so jo zelo cenili kot zdravilno zelišče, ki vsebuje veliko vitamina C, beta karotena, magnezija, kalcija ter drugih vitaminov in mineralov. Drobni cvetovi in lističi se za prehrano lahko nabirajo celo poletje.
Rastlina ima majhne, bele cvetove in okroglo, z dlakicami poraščeno steblo. Z njo pripravimo solate, zeliščne skute ali zvezdično špinačo.
Repinec
Najdemo ga po vsej Sloveniji, vsi pa ga najbolj poznamo po tem, ko se nam ob jesenskem sprehajanju po gozdu na oblačila primejo njegovi semenski ježki. Pogost je na nabrežju potokov in rek, ob gozdnih poteh, na vlažnih zapuščenih travnikih, posekah in gozdnih jasah. Steblo navadnega repinca je hrustljavo in zelo vsestransko. Lahko ga preprosto pomakamo v humus ali ga sesekljamo in dodamo solati. Spomladi lahko uporabimo tudi liste in korenino.
Navadna regačica (Aegopodium podagraria)
Je rastlina, ki je nadloga za marsikaterega vrtnarja, saj se učinkovito razrašča kot preproga in je nadležna za odstranjevanje. Če pa znamo ceniti njene lastnosti, jo namesto za kompost lahko uporabimo kot malce pikantno svežo začimbo namesto peteršilja ali iz nje pripravimo okusen pesto.
Je ena od rastlin, iz katere so v mlajši kameni dobi kuhali juho iz devetih zelišč v počastitev spomladanske boginje.
Ostala zelišča v tej juhi so bila velika kopriva, čemaž, navadni regrat, navadna marjetica, bršljanasta grenkuljica, navadna kislica, ozkolistni trpotec in travniška penuša. Regačica vsebuje veliko beljakovin ter vitamina A in C. Lahko jo tudi sušimo in pijemo kot čaj, marca in aprila pa nabiramo mlade listke pred cvetenjem.
Bršljanasta grenkuljica (Glechoma hederacea)
Grenkuljico boste prepoznali po majhnih vijoličastih cvetovih in grenkem okusu. Mladi listi na vršičkih poganjkov so odličen dodatek solatam, juham ali zeliščnemu maslu.
Nabiramo jo ob začetku cvetenja, s cvetovi pa lepo okrasimo jedi. Zaradi intenzivne arome jih uporabimo v manjših količinah. Starejši listki lahko dražijo žrelo in so pregrenki.
Grenkuljico so v preteklosti uporabljali namesto hmelja za pivo. Lahko jo sušimo za čaj, ki ima precej manj intenziven okus ter je primeren za grgranje pri vnetjih ust in žrela.
Drobnocvetni rogovilček (Galinsoga parviflora)
Prihaja iz Peruja, pri nas pa se je razširila po letu 1800 med Napoleonovimi osvajalskimi pohodi. Vsebuje več železa kot druge vrste zelenjave, celo trikrat več kot ga najdemo v špinači. Vsebuje tudi veliko kalcija ter vitamina A in C.
Od aprila do oktobra nabiramo mlade liste in cvetne koške, ki jih uporabimo po navdihu. V Južni Ameriki, od koder prihaja, je še danes priljubljena zelenjava ter ga uporabljajo tudi za pomoč pri želodčnih in jetrnih težavah.
