Leta 1964 v Škalah pri Velenju odkrite ostanke kosti treh osebkov dveh vrst trobčarjev, Borsonovega mastodonta in avernenskega anankusa, je izkopala skupina strokovnjakov z Inštituta za geologijo Univerze v Ljubljani v zasedbi Katice Drobne, Majde Prestor, Vide Pohar in Janeza Poharja. Ostanke so pred transportom v Ljubljano zaščitili z mavčno oblogo, deloma utrjeno še z gazo in žico.
Prepariranje najdb so nato opravili konservatorka Nada Sedlar, preparatorka Darinka Virant in laborant Rihard Šimnovec iz Narodnega muzeja. S kosti so odstranili zaščitno oblogo, odprto površino kosti pa sproti zadostno utrjevali. Plast gline, s katero so bile obložene kosti in manjši fragmenti, so zaradi občutljivosti kosti na običajna kemijska pomagala odstranili s površine mehanično. Očiščeno površino so impregnirali z 10 do 20-% raztopino polivinil-acetatne smole (PVA) v denaturiranem alkoholu. Za lepljenje fragmentov so uporabljali komercialno lepilo OHO, prav tako izdelano na PVA-osnovi.
Popolnoma očiščene in zlepljene kosti so bila končno impregnirane s PVA vodno emulzijo, z 1-% dodatkom močila in natrijevega pentaklorofenata kot fungicida. Gostota utrjevalne kopeli je variirala z ozirom na poroznost kosti. Impregnirali so jih z namakanjem oz. s premazom. Po potrebi so bile razpoke in eventualne odprtine še zakitane z obarvanim vodoodpornim mavčnim kitom. Zobe oz. zobne krone so sestavili iz fragmentov, ki so jih zlepili z OHO lepilom, za večjo stabilnost pa so na mestu trhlih korenin odlili mavčno kašo. Površine molarjev ni bilo treba posebej utrjevati, le zadnja molarja so utrdili z večkratnim šelakovim premazom. S takim utrjevanjem so dosegli, da je kosti mogoče prenašati in pregledovati brez nevarnosti poškodbe.
Ob prenovi zbirke Mastodonti smo se v Muzeju Velenje odločili, da je začasno zaprtje razstave priložnost za ponovno delo s fosilnimi ostanki. V sodelovanju s kustosinjo zbirke Mastodonti Tanje Verboten ter pod strokovnim nadzorom Boruta Tometa in Matije Križnarja iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije sem opravil restavriranje, konserviranje in prepariranje dela fosilnih ostankov.
Začetnemu razpraševanju je sledilo utrjevanje kosti z injiciranjem dvokomponentne epoksidne smole v razpoke v kosteh ter kitanje večjih razpok z zmesjo epoksidne smole in polnila K5. Večji in težji kosi odlomljenih kosti so bili zlepljeni z dvokomponentnim poliestrskim kitom, lažji kosi pa s sekundnim lepilom. Retuše površin kita so bile izvedene z obarvanim parafinom. Sledilo je prepariranje okla, ki je bil še od izkopa v svojem mavčnem ovoju. Zavoljo prikaza metode terenskega utrjevanja kosti smo se odločili za delno odprt ovoj, v katerem okel leži v posteljici ovoja. Odstranjena je bila polovica zgornje polovice mavčnega ovoja, sočasno pa je potekalo mehansko odstranjevanje glinene obloge. Popolnoma očiščena površina izpostavljenega dela okla je bila še utrjena z mešanico 15-% raztopine Paraloida b72 in etanola.
