Gradnja železniške proge Celje–Velenje leta 1891 je močno spremenila transportne poti gospodarstva in potovalne navade prebivalstva Šaleške doline. Kljub napredku pa so od železniške postaje v Šoštanju za prevoz tovora do usnjarne še vedno uporabljali konjsko vprego. V času prve svetovne vojne je potreba po usnju za vojne potrebe narasla, močno pa se je okrepil tudi promet na železnici. Leta 1917 je bil za izboljšanje transportne poti od železniške postaje v Šoštanju do tovarne zgrajen industrijski tir normalne širine. Tir, v dolžini 1.035 metrov, je bil od železniške postaje speljan po desni strani reke Pake do novozgrajenega železnega mostu preko reke Pake do tovarne.
Električna premikalna lokomotiva
Za premikanje železniških vagonov po industrijskem tiru od železniške postaje v Šoštanju do tovarne usnja si je lastnik usnjarne leta 1917 omislil posebno električno premikalno lokomotivo, ki je bila izdelana leta 1916 v Tovarni vagonov v Gradcu (Grazer Wagonnenfabrik). Lokomotiva je imela dva pogonska elektromotorja skupne moči 29,60 kW in 1.475 obratov v minuti. Vsak je gnal po eno pogonsko os (vrsta Bo), vse skupaj pa je poganjal enosmerni tok napetosti 210 V (20 PS) iz 112 akumulatorjev vrste 30J100. Najvišja hitrost akumulatorske lokomotive je znašala 20 km/h.
Zavore na vozilu so bile podobne kot pri dvoosnih tirnih vozilih tistega časa z zavornim čevljem in zavornjakom, zavirati je bilo mogoče še z elektromotorjema in z elektromagnetno zavoro kot pri tramvajih. Ob aktiviranju elektromagnetne zavore je naprava za posipanje pred kolesa samodejno pričela posipati pesek, kar je povečalo trenje.
Zvonila je cim-bim
Po železniških predpisih je moralo imeti vsako pogonsko tirno vozilo posebno signalno naravo. Ker tirni vlačilec ni deloval na paro, je proizvajalec na vozilo montiral le tramvajski signalni zvonec. Tako je vlačilec zelene barve najavljal svoj prihod z zvonjenjem, nekako kot »cim–bim«. Seveda je ljudski glas takoj ustvaril novo ime in ga poimenoval Cimbimbek.
Po do zdaj znanih podatkih je omenjena lokomotiva prva normalnotirna akumulatorska lokomotiva te vrste v Sloveniji, ki je bila v šoštanjski tovarni usnja v uporabi vse do leta 1977, ko pa je prišlo do nesreče. Zaradi prevelike teže kar dveh 40-tonskih vagonov zavore niso delovale in kompozicija je na koncu tovarniškega slepega tira prebila zaščito in iztirila. Z ukinitvijo industrijskega tira Tovarne usnja Šoštanj so tovrstni prevoz nadomestili traktor, »ki je vozil tresoči se tovor skozi mesto«, ali občasno dizelske lokomotive JŽ.
Predstavljena lokomotiva ima v zgodovini železnic na Slovenskem posebno mesto. Kljub zgodnji uporabi električnega toka v transportu in poskusom uporabe s pomočjo akumulatorjev je lokomotiva zanimiva tudi v današnjem času novih izzivov na tem področju.
