Velenje, 17. septembra – »Jaz se čutim Velenjčana. Zakaj, o tem sem večkrat razmišljal. Človek se čuti tisto, kar je doživljal v pubertetnih letih. Ko doraščaš, se identificiraš sam s sabo, s krajem in z ljudmi, kjer živiš. Srce mi bije za Velenje,« je odgovoril dr. Matjaž Kmecl na naše vprašanje, zakaj ga imamo za Velenjčana in se ima on, čeprav je rojen v Dobovcu pod Kumom in je prebivalec Ljubljane.
In dodal: »To so bili lepi časi, čeprav zelo skromni. Bilo nas je pet otrok. Starša sta nas morala spraviti do kruha, za povrh je mama kmalu umrla. Ampak tudi ko je bilo najhuje, smo našli nekaj denarja za knjige. Vsaj za kakšno Prešernovo družbo in podobno. Odraščal sem v učiteljski družini, med vojno smo živeli v Radečah blizu Loke pri Zidanem Mostu, po vojni pa so učitelje prerazporejali na vse mogoče konce. Na voljo so dali Pirešico pri Žalcu ali Velenje. Oče in mama sta se odločila za Velenje,« je pojasnil preselitev družine leta 1945 v Velenje.
Bogata življenjska pot
Dr. Matjaž Kmecl je izjemna osebnost, slovenist, literarni zgodovinar, teoretik, pisatelj, politik in kulturni zgodovinar. V Knjižnici Velenje je bil gost pogovora ob velenjskem občinskem prazniku in ob svoji 90-letnici, ki jo je sicer praznoval februarja. V knjižnici je postavljena tudi razstava fotografij in dokumentov, s katerimi je le okvirno predstavljena bogata Kmeclova življenjska in ustvarjalna pot.
Skoznjo je gosta v pogovoru vodil Vlado Vrbič in le bežno sta se lahko ustavljala na vseh prelomnicah v Kmeclovem poklicnem življenju. Leta 1953 je končal I. gimnazijo v Celju, leta 1959 pa diplomiral na slavistiki ljubljanske univerze in leta 1970 doktoriral. Asistent na katedri za zgodovino slovenske književnosti je bil med letoma 1960 in 1971, nato pa docent za zgodovino slovenske literature, 1977 postal izredni profesor, od 1982 pa redni. Med letoma 1977 in 1979 je bil dekan Filozofske fakultete v Ljubljani.
Med letoma 1982 in 1986 je bil član Izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije in predsednik Republiškega komiteja za kulturo, po letu 1982 član CK ZKS in od 1986 njegovega predsedstva (do konca leta 1989). V letih 1990–92 je bil neposredno izvoljeni član (5-članskega) Predsedstva RS.
Deloval je kot tajnik Slavističnega društva Slovenije (1962). 1972–75 je bil predsednik SSJLK za tuje slaviste, 1980–82 pa predsednik sekcije za slovenščino v javnosti pri RK SZDL Slovenije in predsednik (prvi vodja) Jezikovnega razsodišča. Bil je glavni in področni urednik strokovnega časopisa Jezik in slovstvo (1970–1976); dvakrat vodil prenavljanje učnih načrtov za pouk slovenščine. 1986–1990 je bil predsednik sveta Borštnikovega srečanja, 1986 je postal predsednik sveta Mladinske knjige, 1987 predsednik sveta Triglavskega narodnega parka, kasneje nekaj časa predsednik sveta SNG Drame v Ljubljani; od 2010 podpredsednik Zveze združenj za vrednote NOB Slovenije. Včlanil se je tudi v Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar.
Kot dramatik se je uveljavil v leposlovju, za svoje delo pa je prejel številne nagrade in priznanja, med drugim zlati častni znak svobode Republike Slovenije, Pretnarjevo nagrado in naziv ambasador slovenske literature (2009). Svoje življenje je posvetil podpori velenjskih prizadevanj v slovenski kulturi, kar je leta 1997 privedlo do prejema naziva častnega občana MO Velenje.
Malo nas je še ostalo
In nazaj v Velenje. Kakšno je bilo, kakšno je danes? »Ko sem prišel v Šaleško dolino – prej niti nisem slišal zanjo – sem spoznal, da je to ena najlepših dolin pri nas. Zelena. Velenje je bilo po vojni revno, ob koncu tedna so bile pri premogovniku dolge vrste vozov, s katerimi so prihajali po premog. Prodajali so ga na kilograme. Spomnim se posebne trgovine za rudarje, konzum so rekli. Velenje je bilo le naselje pod gradom in bila je Stara vas. Bilo je drugo središče za Šoštanjem. V Šoštanj sem hodil v višjo gimnazijo, z vlakom, če smo ga zamudili, smo šli pa peš. Potem sem šel v gimnazijo v Celje, tja pa se ni dalo peš, če smo zamudili vlak. Vstajal sem ob pol štirih, nazaj pa je šel vlak ob devetih zvečer. Vmes je bil za pod zob le kakšen kos kruha. Kako sem bil lačen!« je obujal spomine.
Vseskozi spremlja razvoj Velenja, ki je po njegovem prinesel dobre in slabe stvari. Njegov stik z mestom je pisni, kot je dejal, če je kaj dobrega in ga povabijo, z veseljem pride. Malo pa je v mestu še tistih, s katerimi ga vežejo leta – Bojan Glavač je eden takih. »Ostali so pa že šli. Kaj češ, starost je starost – lahko je žegen, lahko pa žalost,« reče, a na pripombo, da se za svoja leta vendarle še dobro drži, se zasmeji: »Za to pa žena Andreja poskrbi. Moja gartroža. Vsaka vrtnica ima cvet in trnje.«
Z vrtnicami je Kmecl naredil še eno delovno dobo. Ko se je razmeroma mlad, star 58 let, upokojil, se je posvetil gojenju vrtnic in hoji v hribe. Postal je nepoklicni žlahtnitelj vrtnic. »Vzgoja vrtnic je dolgotrajen in mukotrpen posel – sploh če ti ne uspe. Če ti uspe dobiti kako novo vrtnico, je pa lep triumf,« zažari. Ker pa je pri tem tudi veliko fizičnega dela, poklekanja, poudari, mu kolena zdaj tega početja ne omogočajo več. »Ko se sklonim, da bi se posvetil cvetu, mi kolena odpovejo. Zdaj jih neguje žena,« jo ljubeče pogleda.
