Velenje, 5. septembra – V Galeriji Velenje so v sklopu Pikinega festivala odprli razstavo Stupica – od dedka do vnukinje, ki je prva skupna razstava likovnih del in ilustracij treh generacij znamenite družine Stupica: dedka Gabrijela, babice Marlenke, mame Marije Lucije in vnukinje Hane. Slednja se je razstave tudi udeležila.

»Razstava ponuja redko priložnost za razumevanje tega, kako močne so lahko družinske vezi, ko gre za prenos umetniških vrednot, tehnik in navdiha, ter kako se te vezi izražajo skozi generacije, ki skupaj tkejo bogato in raznoliko umetniško dediščino,« je v spremno brošuro v uvodu zapisal kustos razstave Matic Veler.

»Rišem že celo življenje.«

Hana Stupica je po končani umetniški gimnaziji likovne smeri na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo diplomirala na Akademiji za likovno umetnost, smer vizualne komunikacije. Za diplomsko nalogo je zasnovala ilustracije za svojo prvo slikanico Rokavička, za katero je kot najmlajša dobitnica prejela prestižno nagrado Hinka Smrekarja. Ustvarja svojo kolekcijo uporabnih izdelkov, s katerimi svoje mojstrske podobe, ki so preplet žlahtne slikarske in ilustratorske tradicije ter sodobnih oblik vizualne umetnosti (fotografija, animacija, elektronski mediji, lutke, kostumografija) s strani knjig in z razstavnih panojev pospremi v vsakdanje življenje.
Je mojstrica slikanja živalskih likov, ki jih z izjemno pozornostjo do detajlov kostumografsko odene v fina oblačila. Kljub družinski slikarsko-ilustratorski dediščini in naklonjenosti do sodobne tehnologije navdušuje s prepoznavno in izrazito avtorsko poetiko in estetiko.

Otroci znanih staršev gredo bodisi po njihovi poti bodisi v povsem drugo smer. Kako je bilo pri vas? Menda ste dejali, da ne boste ilustratorka.

»V bistvu nisem želela biti ilustratorka, predvsem zato, ker sem videla borbo svojih mame in babice in ustvarjalni proces, ki je izčrpavajoč. Za mizo sediš cele dneve, cele noči. To so bile skladovnice skic. Takrat, kot otrok, se v tem nisem videla, a sem vseeno ves čas risala. Niso me usmerjali v to. V bistvu sem prvič pokazala zanimanje za karkoli takega pred sprejemnim izpitom za srednjo šolo, in takrat mi je mama dala nekaj nasvetov, prej pa so predvsem bolj negovali mojo domišljijo, ta čarobni svet, ker sem bila edinka in so me nekako morali zaposliti.«

...

Več v aktualni številki Našega časa.