»Ni lahko biti majhen, ubog in sam. Svet je poln neznanega in poln stvari, ki te strašijo. In vse, na kar se otrok lahko zanese, so odrasli. Oni bi morali poskrbeti, da bi bil svet varen, topel in prijazen za otroka. Toda ali to storijo?« Naj nas te misli švedske pisateljice Astrid Lindgren spremljajo ta teden, ko ima v Velenju oblast njena junakinja Pika Nogavička. In nato še vse dni naprej.

Astrid Anna Emilia Lindgren, švedska mladinska pisateljica, se je rodila 14. novembra 1907, v Vimmerbyju na Švedskem, in umrla 28. januarja 2002 v Stockholmu. Napisala je 34 del za mladino in 41 slikanic. Leta 1958 je postala druga dobitnica nagrade za mladinsko literaturo Hans Christian Andersen in za svoja dela je prejela več mednarodnih knjižnih nagrad. Na podelitvi nagrade je dejala: »Želim pisati za bralce, ki lahko ustvarjajo čudeže. Otroci lahko ustvarjajo čudeže, ko berejo.« Leta 1971 je prejela zlato medaljo Švedske akademije.

»Ne bom pisateljica!«

Rodila se je v kmečki družini. Odraščala je ob starejšemu bratu in dveh mlajših sestrah. V tem malem mestu je preživela zelo srečno otroštvo. Sama je govorila, da so k temu največ prispevale knjige, narava in igra. Otroci so se igrali od jutra do večera, saj so imeli veliko svobode, narava pa jim je omogočala veliko možnosti za igro. Kot otrok je plezala vsepovsod, kjer se je le dalo in veliko je tudi brala.

Leta 1914 je prvič prestopila prag Vimmerbyske osnovne šole. Tam je preživela lepe in tudi manj lepe šolske dni. Svoj zaključni izpit je opravila z dobrimi rezultati, njen najboljši predmet je bil švedščina. Pri trinajstih letih se je odločila, da nikoli ne bo postala pisateljica. V to je verjela dolgo časa, a kasneje se je obrnilo čisto drugače. Osnovno šolo je končala leta 1923, že leto kasneje pa je dobila službo pri Vimmerbyski časopisni hiši.

Pri osemnajstih letih se je preselila v švedsko prestolnico Stockholm, da bi se izšolala za tajnico. Tam je spoznala tudi svojega bodočega moža Stura. Leta 1926 je rodila prvega otroka – sina Larsa, za katerega so nekaj časa skrbeli starši, saj je ona še študirala. Poročila se je leta 1931 in tako dobila priimek Lindgren, pod katerim jo še danes poznamo. Čez tri leta je rodila drugega otroka, hči Karin.

Astrid se je s svojima otrokoma rada igrala, pri čemer je navdušeno skakala, plesala in se gugala, medtem ko so bili otroci v tistih časih s strani svojih staršev pogosto deležni bolj trdne vzgoje. Lars je o njej kot o mami kasneje dejal: »Ni bila ena tistih mam, ki bi sedela na klopci in gledala svoje otroke, kako se igrajo. Tudi ona se je želela igrati zraven in sumim, da se ji je to zdelo prav tako zabavno kot meni.«

»Rodi« se Pika Nogavička

Erazem in potepuh, Emil in detektivi, Ronja, razbojniška hči, Bratec in kljukec s strehe … so naslovi tudi slovenskim otrokom poznanih knjig, njena najbolj znana junakinja pa je Pika Nogavička (švedsko Pippi Långstrump), ki jo je pisateljica ustvarila za hči Karin.

Ko je pri sedemintridesetih letih padla po ledu in si zvila gleženj, je bila kot prikovana na posteljo in ni imela česa početi. Takrat je začela zapisovati dogodivščine o Piki Nogavički. Pika je bila sicer v njenih mislih rojena že leta 1941, vendar njenih dogodivščin nikoli ni spravila na papir. Do tega sta jo pripravili šele nesreča in hčerka, ki je zbolela za pljučnico.

Sprva je bil rokopis zavrnjen, tako je Pika Nogavička izšla kot drugo književno delo Astrid Lindgren leta 1945 pri ugledni založbi Raben in Sjörgen, kjer je tudi dobila prvo nagrado in bila v njej potem do leta 1970 urednica za mlade. Do leta 1948 sta prvemu delu sledili še Pika Nogavička se vkrcava na ladjo in Pika Nogavička v deželi Taka-Tuka. Po začetnih težavah s kritiki je Pika končno zmagala, to zaslugo pa je imela seveda Astridina največja in najbolj pomembna skrivnost. Ta je bila, da se je spominjala, kako je biti otrok, zato je tudi lahko pisala knjige za otroke, kakršna je sama nekoč bila. V knjigah je tudi obsojala vsako nasilje, najbolj ostro pa nastopala proti nasilju odraslih nad otroki.

Astrid Lindgren je leta 1987 izjavila: »Da bi pisali knjige za otroke, sploh ni pomembno imeti lastnih otrok, le sami smo morali biti nekoč otroci in moramo se spominjati, kako je takrat bilo.« 

Najbolj priljubljena Švedinja

Leta 1997 je Astrid praznovala svoj devetdeseti rojstni dan. Takrat je bila na Švedskem tudi izbrana za najpopularnejšo osebo leta. Umrla je visoke starosti, 28. januarja 2002 v Stockholmu, stara 94 let. Po njeni smrti je švedska vlada v njen spomin ustanovila nagrado Astrid Lindgren, ki ima največji denarni sklad med nagradami za otroško literaturo.

Astrid Lindgren je bila v 20. stoletju ena najpomembnejših avtoric za mlade. Svetovni sloves ji je prinesla že kar njena prva knjiga o Piki Nogavički. Njena dela so prevedena v več kot 70 jezikov. Kljub izredni popularnosti in kvaliteti ni bila dobitnica Nobelove nagrade za književnost. Po njenih knjigah pa je bilo posnetih tudi nekaj nadaljevank in filmov. Tudi v pozni starosti ni pozabila, kako je biti otrok, in v najmlajše se je zlahka vživela. Ni pa bila zgolj pisateljica, saj se je kasneje v življenju zanimala za najrazličnejša področja človekovega delovanja, pri čemer jo je še posebej pritegnilo zavzemanje za nemočne. Med drugim se je zavzemala tudi za pravice živali. Bila je tudi nasprotnica industrijskemu kmetovanju. S svojo naravnanostjo in delovanjem je dosegla spremembo nekaterih zakonov, ki so tedaj veljali na Švedskem.

Pika pride v Velenje

Z zbirateljsko strastjo velenjskega kulturnega delavca Marjana Marinška, z njegovo razstavo knjig ob štiridesetletnici Pike Nogavičke leta 1985, ki je potovala tudi po Sloveniji, z Marinškovim prijateljevanjem s pisateljico Astrid Lindgren, njegovimi publikacijami ter igrico Kako je nastala Pika Nogavička je Pika prišla v Velenje že v osemdesetih letih.

In ko so si leta 1990 sodelavci Kulturnega centra Ivan Napotnik Velenje in Občinske zveze prijateljev mladine Velenje Marjan Marinšek, Andreja Zelenik, Kristina Kovač in Ivanka Filipančič zamislili, da bi vsako leto v Tednu otroka pripravili veliko otroško prireditev, ki bi vsakokrat gostila enega od pravljičnih junakov, je bilo na dlani, da bo prvi pravljični gost prav Pika Nogavička. Ker je Pikin dan leta 1990 lepo uspel in so otroci Piko vzeli za svojo, je ta v Velenju kar ostala. Skozi leta se je Pikin dan razvil v pravi, večdnevni festival otroške razigranosti, ki ga vsakokrat obišče več tisoč otrok in staršev iz Slovenije in tujine.