Prejšnjo nedeljo so v prostorih Vile Bianca odprli razstavo del Lee Svrzikapa – umetnice, ki je mladostna leta preživela v Velenju in Šmartnem ob Paki, danes pa živi in ustvarja na Gorenjskem. Dela bodo na ogled do 30. junija.

Mlada umetnica, ki je končala dodiplomski študij likovne umetnosti na ALU v Ljubljani, umetnost pa je študirala tudi v Angliji, je povedala, da je do razstave v Velenju prišlo zelo spontano. »Vskočila sem zaradi odpovedi druge razstave. Na ogled je 20 del, vsa so iz obdobja zadnjih 10 let, kar pomeni, da jih nisem izdelala po istem sistemu, ampak je na njih mogoče zaznati različne stile iz različnih obdobij mojega življenja. Zame predstavlja sklenjen krog; s tem mestom sem rasla in te spomine nosiš s sabo. Tudi v slikah. Motivi gora se namreč zlivajo z žerjavi, socialistične zgradbe z jumboplakati, stari avtomobili postanejo krajina. Zadnjih deset let živim v Kranjski Gori, kar se precej odraža na slikah, saj se kot motiv pojavljajo tudi gore,« nam je povedala sogovornica.

Na vprašanje, kaj sporoča z razstavljenimi deli obiskovalcem razstave, je odgovorila: »Želim jim na svoj način pokazati, kakšne spomine nosim v sebi iz časov odraščanja v Velenju in Šmartnem ob Paki in kakšne gradim zdaj v Kranjski Gori. Nostalgija in spomini so v mojih slikah vedno prisotni. Zavedno ali nezavedno. Gledalcu ponujam vpogled v te spomine in podobe, artikulirane tako, da se združujejo z morebitnimi znanimi podobami in spomini gledalca. Na neki način si gledamo iz oči v oči, a na daleč.«
Poklicno se ukvarja z znanstveno-tehničnim risanjem arheoloških najdb. Kadar ji čas dopušča, slika, ilustrira knjige in izdeluje keramični nakit. Ustvarjanje slednjega je zanjo postranska dejavnost, pravi. Iskala je nov medij, skozi katerega bi se lahko izražala, in je ugotovila, da ji zelo ustreza glina. Sicer pa najraje ustvarja v tehniki akrila, ker je fleksibilen in enostaven za uporabo. Resnici na ljubo – dodaja – ji povzroča precej manj preglavic kot olje, ki pa ima precej večji čar.

Motivi, ki še vedno pritegnejo njeno pozornost? »Mogoče me bolj pritegne industrijska krajina – vpliv Velenja, kjer je bilo v času mojega odraščanja zaznati močno prisotnost premogovnika, Gorenja, gradnje novih stavb v času – naravna krajina pa je vpliv  odraščanja v Šmartnem ob Paki. Vidim, da se tudi pri mlajši generaciji odražajo  bolj ali manj enake podobe, kot jih tvorim sama. Skratka, blizu mi je tehnološko-arhitekturni industrijski žanr.«

V prihodnje si želi, da bi ustvarjala nekoliko drugače kot ustvarja danes. Če zaradi drugega ne, zato, »da vidim sebe in svoj razvoj. Po nekoliko daljšem »slikarskem« premoru sem se v tem znova našla. Hkrati sem ugotovila, da je to nekaj, kar me pomirja, me vodi k sami sebi. Za ustvarjanje si je namreč treba vzeti vsaj tri ure skupaj.«