Dobro smo že vstopili v novo leto, božična drevesca in drugo okrasje smo najverjetneje že pospravili. Če so božične praznike krasile tudi jaslice, naj bi te po navadi stale še do svečnice, ki je 2. februarja. V preteklosti so jaslice - prve so bile papirnate - postavili na trikotno polico v bogkovem kotu. Čemu so nekoč, ponekod še danes, služili bogkovi koti, ko so se jaslice pospravile?
Če za primer vzamemo kmečko hišo, se je bogkov kot nahajal v glavni bivalni sobi, v t. i. hiši, in sicer v kotu nad mizo nasproti peči. Takšen bogkov kot navadno sestavljajo razpelo - križ, levo in desno od njega pa nabožne slike. Na slovenskem podalpskem območju je kot tak poznan že ob koncu 18. stoletja, sredi 19. stoletja pa se je razširil po večini slovenskega ozemlja, redkeje na Primorskem. V vzhodni in severozahodni Sloveniji visi razpelo med oknoma na steni nasproti vhoda v hišo (povzeto po Slovenskem etnološkem slovarju). Hudomušno pogovorno izročilo pravi, da v hiši, kjer se razpelo nahaja v kotu, gospoduje mož, če pa je razpelo na sredini stene, je glava družine žena.
Verovanje, varovanje, osrednji prostor druženja
Bogkov ali pogovorno »bohkov« kot je imel v preteklosti pomembno družbeno in duhovno funkcijo. Bil je osrednji prostor hiše. Še v času bivanja v enoceličnih dimnicah, kakršna je Kavčnikova domačija v Zavodnju, je to osrednje stičišče predstavljalo ognjišče. Zaradi požarne in zdravstvene varnosti so dimnicam s terezijanskimi reformami od 18. stoletja dalje dozidali »belo« sobo, kuhanje pa se je preselilo v črno kuhinjo. Osrednji prostor hiše se je tako od ognjišča preselil v belo sobo, za mizo pod bogkovim kotom. Za to mizo se je družina zbirala ob obedu, molitvi, pogovoru, pri sprejemanju prišlekov, izmenjavi novic in znanja ter ob vsakdanjih manjših opravilih.
Bogkov kot je postal tudi prostor verovanja in varovanja. Njegov glavni element je bilo razpelo kot versko znamenje, ob njem nabožne podobe, pogosto slikane na steklo. Polica ob razpelu je služila kot hišni oltarček, prostor za priprošnje, rožne vence, papirnate rože, vezene prtiče, sveče, redke družinske fotografije, ob božiču pa za postavitev jaslic.
Čeprav v marsikateri stari hiši na bivalni opremi ali tramovih najdemo ohranjene predkrščanske varovalne simbole (proti zlim silam), kot so vrezane ali naslikane rozete in monogrami, je bogkov kot veljal za sveti prostor doma. Z razpelom in podobami z verskimi motivi naj bi varoval dom pred vsem hudim, tako naravnimi nesrečami kot drugimi silami. Tako kot so kapelice in križi ob poteh zunanja sakralna znamenja, so notranja zagotovo bogkovi koti.
Kaj je danes osrednji prostor bivalnega prostora?
Bogkove kote v današnjem načinu življenja in kulturi bivanja najdemo v manjšem obsegu. Tudi njihova oblika se je s časom pogosto omejila na križ na steni ali v kotu. Na eni strani ima kot premična dediščina funkcijo ohranjanja spomina ali predmetne družinske dediščine, drugod pa je bogkov kot z raznimi umetniškimi figurami (angelov, lončenih kropilnikov ipd..) kljub prvotni sakralni namembnosti dobil mesto v sodobni umetniški ambientalni dekoraciji. Četudi spremenjen, ali še vedno označuje osrednji del hiše ali stanovanja?
