Z novim letom je tu nov izbor Naj osebnosti Šaleške doline za leto 2026. Izbor poteka od decembra 2025 do vključno novembra 2026. Vsak mesec predstavimo tri kandidate, ki s svojimi dejanji pomembno prispevajo k boljšemu in lepšemu življenju v naši skupnosti. O mesečnih zmagovalcih odločate vi, spoštovani bralci, z glasovnicami Našega časa, ter tudi poslušalci Radia Velenje, z glasovanjem v živo. Konec leta bo sledil finalni izbor med vsemi mesečnimi zmagovalci, ki se bodo potegovali za Naj osebnost Šaleške doline 2026. Kandidati za Naj osebnost decembra so tri osebnosti, ki puščajo pečat v lokalnem okolju, vsak v svoji dejavnosti.
Bogdan Plaznik, osebnost športa in povezovanja
Bogdan Plaznik, predsednik Športne zveze Velenje, je človek, ki že več kot tri desetletja z izjemno predanostjo živi šport – tako poklicno kot osebno. Kot zaposlen v Rdeči dvorani ŠRZ Velenje in hkrati predsednik krovne športne organizacije v Mestni občini Velenje pomembno soustvarja zgodbo velenjskega športa, njegovega razvoja ter dolgoročne vizije. Njegova pot v športu se je začela že zelo zgodaj. Odraščal je na podeželju, kjer sta bila delo in gibanje neločljivo povezana. Kljub fizično zahtevnemu vsakdanu šport nikoli ni predstavljal napora, temveč veselje in sprostitev. Leta 1989 je bil med ustanovitelji enega prvih rafting klubov v širši regiji – Rafting kluba Velenje (kasneje Šaleški rafting klub), kar je že takrat nakazovalo njegovo pionirsko in entuziastično naravnanost. Prelomno je bilo leto 1992, ko je opravil izpit za učitelja smučanja. Takrat je šport postal stalnica njegovega življenja. Najbolj se je posvetil smučanju, tenisu in smučarskim skokom, vodil je Smučarsko skakalni klub Velenje, aktiven pa je ostajal tudi v planinstvu, vodnih športih in številnih drugih športnih panogah. Leta 1992 je opravil tudi izpit za teniškega sodnika. S Športno zvezo Velenje je povezan od leta 2008, ko je postal član predsedstva, leta 2012 pa je prevzel funkcijo predsednika. V tem času je postal eden ključnih povezovalcev športnih društev, lokalne skupnosti in občinskih odločevalcev. Sam pogosto poudarja, da njegov največji dosežek niso medalje ali zmage, temveč sodelovanje – sposobnost, da se športni delavci, klubi in institucije znajo pogovarjati, usklajevati in skupaj načrtovati projekte, ki koristijo širši skupnosti. Posebej ponosen je na razvoj in posodobitev športne infrastrukture v Velenju, ki je nastala s skupnimi močmi in v tesnem sodelovanju z Mestno občino Velenje. Z zadovoljstvom izpostavlja tudi dejstvo, da je občina prepoznala pomen športa ter v Letnem programu športa za leto 2026 namenila bistveno več sredstev izvajalcem. Čeprav bo letošnji februar zaznamovan tudi z zimskimi olimpijskimi igrami, na katerih bodo nastopili tudi nekateri lokalni športniki, ostaja njegov pogled usmerjen predvsem v dolgoročni razvoj gibanja in športne kulture. Pogosto opozarja na pomen gibanja v času digitalizacije in pasivnega življenjskega sloga ter z veseljem opaža, da se trendi ponovno obračajo v pozitivno smer – otroci se vračajo v naravo, na igrišča in hribe. »Velenje je mesto športa,« rad poudari. Njegove osebne želje ostajajo preproste in iskrene: zdravje, možnost nadaljnjega dela v športu in priložnost, da še naprej prispeva k skupnemu dobremu. Šport je zanj način življenja – danes tudi poklic, po skoraj treh desetletjih dela v gospodarstvu, kjer je poleg svojega dela opravljal tudi delo »športnega rekreatorja« v podjetju. S pozitivno energijo, odprtostjo in človečnostjo zna prisluhniti sogovornikom ter jih navdušiti za sodelovanje. Prav zato naš sogovornik ni le športni funkcionar, temveč osebnost, ki s svojim delom pušča trajen pečat v lokalni skupnosti. Posebno spoštovanje namenja tudi prostovoljcem, navijačem in vsem, ki šport živijo s srcem. Ob tem rad pove: „Šport ni le rezultat in medalja, šport je skupnost, energija in ljudje, ki verjamejo vanj. Brez prostovoljcev, navijačev in vseh, ki šport živijo s srcem, slovenskega športa ne bi bilo.”
Marija Skrt, aktivna upokojenka, rodoslovka, vodja pohodniške skupine
Marija Skrt je Konovčanka, ki je aktivna na številnih področjih. Pred 17 leti se je upokojila in se pridružila Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Pravi, da je najprej hodila h klekljanju, nato k angleščini. Rada ljubiteljsko fotografira, obiskovala je radijski krožek, deset let pa je na Radiu Velenje pripravljala tudi posebno oddajo za upokojence. »Ko prideš v penzijo, imaš vsakodnevno osem, devet ur »viška«. Zdi se ti, da si bil prej v službi pomemben, ne glede na delo. Kar naenkrat pa si samo doma, čistiš, kuhaš, gledaš nadaljevanke … Prav pa je, da ostaneš dejaven, da zapolniš tisti čas, ki si ga prej posvečal službi. Pomembno je druženje z enakomislečimi, da ostaneš v jeseni življenja angažiran na področju, ki te veseli. Mnogokrat drug drugemu pokažemo, kako se uporabljajo digitalne tehnologije, pomagamo si pri prevozih, pri obveščanju o pomembnih temah. Ko sem bila v službi, si nisem predstavljala, da bo življenje, ki ga živim danes, tako zanimivo. Srečo imamo, če smo zdravi,« pove sogovornica, ki rada obiskuje tudi starejše v Domu za varstvo odraslih in jim mnogokrat polepša življenje, tako z viški sadja kot tudi z različnimi drugimi malenkostmi. Izjemno aktivna je v Krajevni skupnosti Konovo in pri Društvu upokojencev (DU) Velenje. Slednjim posveča kar največ časa, saj si prizadeva, da bi se starejši vključevali v različne dejavnosti in po koncu delovne dobe ostali vključeni v soustvarjanje lokalne skupnosti. »Že tretje leto vsak četrtek vodim v okviru DU Velenje pohodniško skupino. Spoznavamo predvsem Šaleško dolino, naše čudovite, okoliške hribe. Skupini se lahko pridruži vsak, ki zmore do tri ure hoje,« pravi in obenem povabi upokojence, naj se odločijo za zdravo gibanje. Leta 2006 je v Velenju ustanovila rodoslovno skupino, ki jo je vodila deset let. »Vsako leto organiziramo razstave rodovnikov, družimo se v Knjižnici Velenje. Dobro sodelujemo s Knjižnico, z Muzejem, s Slovenskim rodoslovnim društvom,« pravi Marija, ki je tudi članica Slovenskega rodoslovnega društva in upravnega odbora. Doda še, da se skupini lahko pridružite in tako ugotovite marsikaj zanimivega iz družinske zgodovine. S toplino, odprtim srcem in iskreno energijo poudari tudi pomembnost medgeneracijskega sodelovanja, sploh med otroki in upokojenci, ki bogati obe generaciji – čustveno, socialno in tudi družbeno.
Roman Kramer, upokojen, a še vedno aktiven »motor« društvenega življenja
Roman Kramer danes živi v Lokovici pri Šoštanju, čeprav njegove korenine segajo na Kozjansko, natančneje v Bistrico ob Sotli. V Velenje se je preselil septembra leta 1974, kasneje pa ga je pot življenjsko in poklicno pripeljala v Lokovico, kjer se je leta 2000 zaposlil in tudi aktivno vključil v lokalno okolje. V vseh teh letih je bil močno vpet v društveno življenje. Svojo energijo in čas je posvečal različnim dejavnostim, med drugim je bil dejaven kot član in podpredsednik Avto-moto touring kluba Velenje, pomembno vlogo pa je imel tudi v društvenem življenju v Šoštanju, kjer je v Turističnem društvu Šoštanj aktiven že 25 let. Kot dolgoletni aktivni član društvenega življenja v Šoštanju danes opravlja funkcijo podpredsednika društva, v preteklosti pa je bil tudi njegov predsednik. Njegovo delo zajema širok nabor nalog – od organizacije in koordinacije dogodkov do pomoči pri vseh dejavnostih, ki se skozi leto odvijajo v Šoštanju in okolici. Posebno mesto med prireditvami, ki jih soustvarjajo, ima pustni karneval, ki velja za eno najbolj prepoznavnih in srčnih prireditev za domačine in obiskovalce. Ob njem izpostavlja še adventni čas, prihod Miklavža, Praznik luči ter številne druge decembrske prireditve, pri katerih aktivno sodeluje. »Takšna dogajanja so za ljudi zelo pomembna, saj povezujejo skupnost in prinašajo veselje,« poudarja Kramer. Pustno dogajanje je vsako leto izjemno obiskano in živahno, tudi letos se obeta pestro dogajanje. Na pustnem karnevalu pričakujejo okoli 22 ekip, tudi iz Senegala in Teksasa, kar dogodku daje poseben mednarodni pečat. Že 14 let je v pokoju. »Odkar sem upokojenec, imam še manj časa,« pove z nasmehom in doda, da to najbolj občuti njegova žena. Kljub temu skuša pomagati tudi doma in ostaja aktiven, kolikor mu dopušča zdravje. Velik del njegove poklicne poti je bil povezan z delom v rudarstvu. Zaradi poškodbe leta 1978 je moral zapustiti jamo in nadaljevati delo v invalidskem podjetju HTZ, kjer je bil zaposlen še 12 let, upokojil pa se je pri 57 letih. Veliko ljudi ga še danes pozna tudi po delu na področju vodovoda, saj je številnim gospodinjstvom pomagal pri urejanju kopalnic. Šport je bil v njegovem življenju vedno prisoten. V preteklosti je veliko hodil v hribe in smučal, vendar mu zdravstvene omejitve danes tega žal ne dopuščajo več. Kljub temu ostaja z njim tesno povezan – predvsem preko svojega vnuka. Z velikim ponosom govori o vnuku Krisu Kristavčniku, ki trenira smučarske skoke v SSK Velenje, Roman pa ga redno spremlja na tekmovanjih, navija zanj in pomaga pri pripravi opreme. Ko govori o prihodnosti Šoštanja, si predvsem želi več udeležbe domačinov na prireditvah. Opaža, da se pogosto sliši, da se v mestu nič ne dogaja, a hkrati številni dogodki ostajajo slabo obiskani. Kot enega glavnih razlogov vidi pomanjkanje mladih, ki bi se aktivneje vključevali v društveno delo in soustvarjali dogajanje. »Mladina je preveč za računalniki,« pravi odkrito. Prav zato verjame, da so osebni zgledi – tako v športu kot v prostovoljstvu – ključni za spremembe.
