Ko se marca vitranška strmina spremeni v svetovni oder smučarske elite, večina pogledov uhaja proti startni hišici in ciljni areni. A ena najpomembnejših oseb Pokala Vitranc stoji ob strani in v ozadju - legendarni časomerilec iz Mojstrane Matevž Podrekar - Mato.
Tokratni Pokal Vitranc bo praznoval že 65. leto, Mato pa šteje 88 let in tako je dobesedno skupni imenovalec vseh Vitrancev. Od leta 1961 naprej. Od ročne štoparice do trojnega elektronskega sistema. Od prvih FIS tekem do današnjega svetovnega pokala.
»Bolj po potrebi kot po lastni želji sem še vedno zraven,« se nasmehne. »Že nekajkrat sem hotel odstopiti, pa me vedno znova zadržijo,« pove skromno.
Najprej delo, potem rezultati
Kako je doživljal svoje poslanstvo in delo, ko je kot edini odčital zmagovalne čase Bojana Križaja, Roka Petroviča in Jureta Koširja?
»Po pravici povedano takrat sploh nisem spremljal, kdo je na progi. Velikokrat sem prišel domov in nisem znal povedati, kdo je zmagal. Kot operater se preprosto ne smeš preveč čustveno vpletati,« pravi.
Šele pozneje, ko je bilo vse pospravljeno, si je vzel čas za rezultate.
»Pri Križaju in Petroviču seveda veš, ker so to velike znamke, a drugače me rezultati niso toliko zanimali.«
Njegova filozofija je preprosta: rezultat mora biti pravilen. Vse drugo je drugotnega pomena.
»Tekmovalec ne sme biti oškodovan. Zato imamo trojni sistem. Če odpove elektrika ali kabel, imamo vedno rezervo. Ampak tisti trenutek, ki mora iti na televizijo, je vedno kritičen.«
Od Mojstrane do svetovnega pokala
Mato je po izobrazbi strojnik. Zaposlen je bil v Železarni Jesenice, ki je dolga leta veljala za enega ključnih podpornikov smučarskih prireditev v Zgornjesavski dolini.
Merjenje časa je sprva opravljal v okviru Športnega društva Dovje – Mojstrana, ki je v petdesetih in šestdesetih letih veljalo za eno najnaprednejših središč časomerilstva v Jugoslaviji.
Kako se je sploh zgodilo, da se je njegovo življenje zavrtelo okoli sekund in stotink?
»Čisto slučajno je prišlo. V Mojstrani smo imeli domače in mednarodne tekme v tekih. Tudi sam sem nekaj časa skakal, potem pa so me, ko sem začel tehnično šolo, `ponucali` za ročno merjenje. To mi je bilo kar všeč.«
Prelomnica je prišla leta 1968.
»Po mojih podatkih smo bili prvi v Jugoslaviji, ki smo imeli elektronsko merjenje s fotocelicami. Takrat me je ta sistem dela res pritegnil.«
Pozneje je skupaj s sinom ustanovil Timing Mojstrana. Njihova ekipa je bila ena redkih, ki jih je priznavala tudi Mednarodna smučarska zveza (FIS). Danes sodelujejo s Swiss Timingom, s časomerilstvom pa se ukvarjajo tudi vnuki.
Ko je bila ura še stenska
Današnja tehnologija je vrhunska. A nekoč je bilo vse precej bolj analogno.
»Takrat smo imeli na štartu eno uro – lahko čisto navadno stensko uro. Trije smo merili čas, četrti – glavni sodnik – pa je odločil, kateri čas gre naprej, ker vsi trije nikoli nismo pritisnili povsem enako.«
Danes gre vse v realnem času na zaslone po vsem svetu. A skrbi ostajajo.
»Najbolj me skrbi elektrika. Da bi ostali brez energije. Mi smo sicer samostojni, na baterijah, ampak vse, kar hoče televizija pokazati, se lahko ustavi.«
Ko se bo vitranška strmina 7. in 8. marca letos znova napolnila z zavoji, bo tam tudi Mato. Ne zaradi slave. Ne zaradi navade. Ampak zato, ker nekdo pač mora paziti, da so sekunde poštene.
Že imate karto?
Karte za letošnji Pokal Vitranc so na voljo na povezavi: KLIK
Za vzdušje bodo letos skrbeli še Alpski kvintet, ki praznuje 60. obletnico in Vražji muzikanti.
Kranjska Gora pa bo tudi letos gostila Največji slovenski Après ski – zabavo z DeeJay Time Back in Time in legendarno skupino Colonia.
