Ljudje zbiramo različne predmete in z njimi gradimo zbirke, ki imajo lahko veliko vrednost, čustveno, spominsko ali tudi v denarju, lahko le za zbiratelja ali pa tudi širše.
Med zbiratelje se je pred dvema desetletjema vpisal tudi Robert Šuman, gasilec od malih nog, član PGD Velenje, ki – kakopak – zbira gasilska vozila. Zbirka je najprej nastajala pri njemu doma, po rojstvu otrok, ki sta vozila hotela imeti za igračke, je romala v klet, nato pa so Robiju, kot mu pravijo prijatelji, uredili vitrino v velenjskem gasilskem domu. Tam je zdaj na ogled 131 vozil, nekaj pa jih ima še doma. Vitrina pritegne poglede obiskovalcev gasilskega doma, Robi pa je nanjo zelo ponosen.
»Prvi modelček sem kupil na velenjski bencinski črpalki, potem pa se je začelo. Nekaj sem jih kupil po spletu, veliko na gasilskem sejmu, ki je vsakih pet let v Nemčiji. Tam je tudi velika izbira,« pravi Robi, ki je intenzivnost zbiranja nekoliko zmanjšal, vsekakor pa ga kakšen izjemen model še pritegne.
Na skoraj vseh je 112
V vitrini so na ogled gasilska vozila iz različnih obdobij gasilstva, različnih držav, različnih izdelovalcev (MAN, Iveco, Mercedes …) in za različne načine uporabe. Tako so to cisterne, vozila z lestvijo, vozila za prevoz moštva, džipi, kombinirana vozila za gašenje na letališčih, vojaška gasilska vozila … Sodoben je model električnega vozila, ki ga uporabljajo gasilci v Berlinu, v zbirki pa je veliko vozil, ki niso več v uporabi. Zbirka kaže tudi, koliko različnih vrst vozil in za kakšne različne namene je potrebnih v gasilstvu. Skupno jim je, da je domala na vseh napisana številka 112. »V nekaterih državah imajo za klic gasilcev drugo številko, a če pokličeš 112, jih vseeno dobiš,« pojasni Robi.
»Čar zbiranja je v tem, da dobiš vozilo starejšega letnika – na primer nemški iz 2. svetovne vojne – in ti so redki. Prav tako je zanimivo, kakšna vozila uporabljajo v drugih državah. V zbirki so poleg evropskih tudi iz ZDA, Južne Amerike, Azije … Zanimiv je primer modela vozila, ki sem ga kupil na Kubi in je narejen iz pločevink za pijačo. Imam pa tudi modele vozil, ki smo jih imeli v našem gasilskem društvu.«
Cene modelov so seveda različne; gibljejo se od 20 evrov pa tudi do 300, 400 evrov. Gasilski sejem v Nemčiji je znova na sporedu prihodnje leto, zato se bo skoraj zagotovo Robijeva zbirka povečala še za kakšen primerek – starejšega letnika.
Zgodbe s srečnim koncem
Robi je gasilec od šestega leta starosti, kar je v njihovi družini tradicija. Gasilca sta bila njegova mama in oče, zdaj so v društvu še Robijeva žena ter dvojčka, hči in sin. Zaposlen je na Centru za obveščanje Celje, doma pa le nekaj 100 metrov za Gasilskim domom Velenje.
Njegove gasilske izkušnje so bogate – od zelo tragičnih do tistih s srečnim koncem. »Gasilci doživimo tudi vesele dogodke, to so nezgode, nesreče, ki se srečno končajo. Na primer, ko človek potrebuje pomoč in prideš pravočasno, nudiš pomoč, rešiš situacijo. Klasični primeri so, ko se otrok zaklene v stanovanje in starši v paniki pokličejo gasilce, ko rešiš muco z drevesa ali v požaru rešiš ljudi in imetje, v prometni nesreči poškodovanca predaš reševalcem in se vse dobro konča,« našteva Robi. Žal se vedno ne da pomagati in se dogodki končajo tragično.
Nemalokrat se rešeni ljudje pridejo zahvalit za pomoč in četudi gasilci tega ne pričakujejo, so veseli srečanja s takšnim človekom. »Beseda hvala nam veliko pomeni, čutimo hvaležnost ljudi, čeprav ne delamo za to. Velikokrat pokličejo tudi na center za obveščanje 112, a mi smo le posredniki, zahvala pa bi šla gasilcem, reševalcem, policiji …«
Njegovo delo ga zadovoljuje, pravi, je človek, ki rad pomaga in nič ne zahteva v zameno. »Zato smo tukaj, čeprav nas ljudje velikokrat pokličejo, ko ne vedo, kaj storiti, pa bi morda prej pomagala vlečna služba, policija, ključavničar, čebelar …,« malo v smehu, malo zares našteva Robi in za konec doda še lastno – zdaj zabavno – dogodivščino, ko ga je žena zaprla na balkon, odšla v trgovino, v sobi pa sta spala njuna dojenčka. Ni mu preostalo drugega, kot da je poklical gasilce. K sreči je imel pri sebi telefon …
