Uroša nisem spoznala v eMCeju, ampak pri sosedih – v Maxu. Postregel mi je bevando z limono (ja, vem …) in mi kasneje povedal, da je prvič slišal, da to obstaja. Kelnaril je z masko, ker smo še bili v nekih delno orahljanih korona časih. Ker tam poznam vse kelnarje (kdo jih pa ne … A ne?), je vsak nov zanimiv. In izkazalo se je, da je ta študent iz Srbije res zelo prijazen, srčen in ima dober smisel za humor – kakšen Balkanec bi pa bil, če ga ne bi imel? 
Najina prva srečanja so bila kar pestra, ker on ni znal slovensko, jaz pa, sicer za las rojena v Jugi, ne znam srbsko. Nikakor si ni mogel zapomniti mojega najbolj slovenskega imena, danes pa je že usvojil vsaj ključen del pesmi o Špeli iz planin. Nekaj časa me je klical Špila, meni se je pa zdelo čudno, da je Srbu ime Uroš. A ni to naše?
Kakorkoli že, s časom je jezik lepo stekel in tudi njegovo življenje je šlo v smer, ki si jo je želel – postal je del mesta. Ni več tujec, je … Ćićmi.
Trenutno končuje magisterij na Fakulteti za energetiko. Preden spregovoriva o tukaj in zdaj, me je zanimalo življenje tam. V Srbiji.

Kako je bilo odraščati v malem mestu, Ivanjici?

»Sem še generacija, ki se je ves čas družila zunaj na ulici, nismo bili toliko navlečeni na računalnike. Marsikdo ga sploh še ni imel. Igrali smo fuzbal, šli smo se »golmana zezat«, najlepše spomine imam na večere, ko se je cela ulica otrok igrala skrivalnice. Tudi po dvajset se nas je nabralo. V trdi temi so se slišali klici, da moramo domov. Pri štirinajstih sem pa šel v srednjo šolo v drugo mesto, v Čačak. Tam sem spoznal nove ljudi in drugačen način razmišljanja, kot sem ga bil vajen v našem majhnem mestu.«

Kako si doživljal to selitev od doma?

»S selitvijo sem dobil svobodo odločanja, ker sem živel sam. Ni mi bilo več treba vprašati, če lahko grem ven, kdaj moram priti nazaj. Čutil sem pa tudi težo, da bom nosil posledice za dejanja sam, ker starši niso bili tam, da bi me nadzirali in s tem kaj preprečili. Danes bi rekel, da sem šel prehitro od doma. Nisem bil dovolj samostojen in zrel.«

Torej si počel tudi kakšne neumnosti?

»Ja, itak, pač, te najstniške. Začel sem kaditi, malo sem eksperimentiral z drugimi stvarmi. Tudi to se mi zdi prehitro, vse probati. Ker sem kar ekstrovert, sem si hitro našel družbo. Čez poletje sem delal v »hladnjači«, pa gradbena dela, da sem nekaj zaslužil, hodil na festivale, žural.«

Po srednji šoli se je pojavila možnost za študij v tujini. Kaj te je pritegnilo v Velenje?

...

Celoten intervju na voljo jutri v Našem času.