2. svetovna vojna se je pri nas začela, ko je generalpolkovnik Alexander Löhr 6. aprila 1941 bombardiral Beograd. Z njim se je 9. maja 1945 tudi končala, ko je v Topolšici podpisal delno kapitulacijo svojih enot. Bil je edini, ki je kapitulacijo podpisal s partizani – ne z Angleži, Američani, Sovjeti ali Francozi.

V začetku maja 1945 so se v Evropi zgodile zadnje bitke na evropskih bojiščih v 2. svetovni vojni, sledila pa je popolna predaja nacistične Nemčije zaveznikom. Po samomoru nemškega kanclerja Adolfa Hitlerja in predaji oblasti nemškemu admiralu Karlu Dönitzu maja 1945 so sovjetske čete zavzele Berlin in sprejele nemško predajo pod vodstvom admirala Dönitza. Zadnji spopadi in predaja nemških sil drugod po Evropi so se zgodili 12. maja, približno štiri dni po uradni predaji Nemčije zaveznikom.

Podpis pred banditi

Generalpolkovnik Alexander Löhr je vedel, da je vojne konec. Vedel je, da je že bila podpisana splošna nemška kapitulacija, ki je veljala za vse nemške enote, ki bi morale odložiti orožje. A Löhr je taktiziral, pravzaprav ga je Ivan Dolničar Janošik, politični komisar 14. divizije, prinesel naokoli. Govorili so mu, da je naokoli vse polno partizanov in da ne bo, če pokličejo letalstvo, od njegovih čet ostalo nič.  Löhr ni bil neumen, a na koncu jim je verjel, ker je imel svoje načrte, razlaga profesor zgodovine Vinko Mihelak, kustos Muzeja Velenje, ki skrbi za spominsko sobo v Topolšici, kjer je bila podpisana delna nemška vdaja. »Ta velika nemška skupina, ki ji je poveljeval Löhr, orožja ni odložila. Niso si prizadevali za svobodo, vedeli so namreč, da jih čaka ujetništvo, vprašanje je bilo samo, kje. In si je zamislil, da bi se namesto Jugoslovanom predal Britancem, v zameno za vse orožje. Bila pa je to strašna vojaška sila, okoli 250.000 jih je bilo, v Topolšici pa je bilo kakšnih 150 partizanov.«

Dejstvo, ki je šlo partizanom na roko, je bilo, da so se Nemci, potem ko so se zavedeli, da je vojne konec, najbolj bali Sovjetov in partizanov, ki so jih vsa leta vojne ponižujoče imenovali banditi. V naših koncih takrat ni bilo zaveznikov – Francozov, Angležev, Američanov … Zato je bilo treba priti do Avstrije.

»Nemci so se na Angleže zanesli. Tudi v koncentracijskih taboriščih so z angleškimi in ameriškimi ujetniki delali povsem drugače kot s pripadniki drugih narodov, posebej z Judi, Slovani, torej tudi s Slovenci. Löhr se je bal maščevanja, saj so imeli Nemci partizane štiri leta za bandite, niso jih imeli za vojake in njihovih enot za vojsko. Z vojnimi ujetniki niso ravnali po mednarodnih vojaških konvencijah, zato so se bali priti v jugoslovansko ujetništvo, saj so domnevali, da bodo doživeli enako usodo oziroma maščevanje.«

Zgodovinsko dejstvo pa je, da je bil Löhrov podpis delne kapitulacije za enote jugoslovanske armade oziroma za partizane velika zmaga štiriletnega boja za svobodo. To je bila edina vdaja, ki je Nemci niso podpisali pred Američani, Angleži, Sovjeti ali Francozi.

V Topolšici ni bilo skoraj nikogar več

Kako velika je bila nemška armada, ki se je od hrvaške meje, od Rogatca, proti avstrijski meji pomikala skozi naše kraje, si lahko le zamišljamo. »To niso bili le vojaki, temveč tudi vojaška vozila, vsa oprema. 8. maja je nemška vojska kapitulirala, zato se je Löhru, ki je dobil 6. maja navodilo, naj z vojsko zapusti jugoslovansko ozemlje in se preda v angloameriško ujetništvo, bolj ali manj mudilo iz Jugoslavije v Avstrijo; pripravljen je bil pri nas pustiti tudi vse orožje,« pripoveduje Mihelak.

Ob kapitulaciji Nemčije so bili v Celjski kotlini. V Zgornji Savinjski dolini je ena od njegovih izvidnic naletela na Ivana Dolničarja Janošika. Löhr, ki je imel štab v Braslovčah (Dolničar pa v Radmirju), ga je povabil, naj pride tja. Dolničar na to seveda ni pristal in je predlagal, da se srečata nekje vmes. »Tako sta se dogovorila za Letuš in v tamkajšnji znani gostilni so se začeli prvi pogovori.«
Medtem ko je Dolničar igral svojo igro o polnih gozdovih partizanov, je Löhr grozil, da si bodo prehod zagotovili z bojem. Na koncu je popustil in ker Dolničar ni imel pooblastil, da se z njim pogaja, ga je pregovoril, da sta odšla v Topolšico, kjer je bil štab 4. operativne cone.

»V Topolšici ni bilo skoraj nikogar več, le politični komisar Matevž Hace in načelnik štaba major Petar S. Brajovič, na drugi strani pa četrt milijona nemških vojakov. A oni tega niso vedeli. Pogajanja so bila naporna in nekaj minut pred polnočjo, 9. maja, se je Löhr zlomil in podpisal dokument o delni – ker je podpisal le za svoje enote – nemški vdaji.«

Zakaj je bilo v Topolšici in okolici le okoli 150 partizanov? »Vsi so bili na avstrijskem Koroškem. Ko je vojne konec, se je povsem drugače pogajati za ozemlje tam, kjer stoji tvoj oborožen vojak. Tam se rišejo meje. Slovenci nismo preboleli koroškega plebiscita iz leta 1920 in izgube slovenskega narodnostnega ozemlja na severni meji. Leta 1945 smo bili odločeni, da dobimo to ozemlje nazaj, a se to ni zgodilo.«

Prišla je svoboda

Kot si je težko zamišljati, kako strašna je bila 2. svetovna vojna, si je prav tako težko zamišljati veselje, ko se je kot blisk širila novica, da je vojne konec. Ljudje so se začeli spontano zbirati, pod večer 9. maja so na hribih zagoreli kresovi, slavja so se vrstila po celi Sloveniji. Vladala sta veliko navdušenje in optimizem, čeprav danes vemo, da hudih časov še ni bilo povsem konec in je marsikdo sicer dočakal konec vojne, svobodnega življenja pa ne ali pa ga je še v tistih nemirnih mesecih izgubil.

Tudi umik nemških sil proti Avstriji je bil problematičen. »Nemški vojaki so bili res vojaki, to jim je treba priznati,« poudarja Mihelak. »Do zadnjega so obdržali vojaško disciplino, moralo, tudi ves nemški vojaški aparat je bil že od prihoda Hitlerja na oblast odlično organiziran, dobro izvežban in voden. Močno so bili oboroženi in moralno zvesti nacistični ideologiji. Tudi Löhr je do konca obdržal oblast nad svojimi četami: to ni bila brezglava vojska, ki bi streljala na ljudi, čeprav je Nemčija že kapitulirala. Do konca so ubogali ukaze.«

Na drugi strani si tudi težko zamišljamo, kako so se leta 1941 mladi slovenski fantje podali v boje, v partizane. »To so bili sicer mladi ljudje, sedemnajst-, osemnajstletniki, a izoblikovani ljudje s svetovnim nazorom. Kar spomnimo se mladega Kajuha, njegovega zrelega razmišljanja, ki nam ga je zapustil v svojih domovinskih pesmih. V modernem žargonu bi dejal, da je bilo takrat bolj verjetno zadeti jackpot kot se vrniti živ iz bojev. A saj tudi niso razmišljali o tem, da bodo padli, niti o tem, kakšne posledice bo odhod v partizane pomenil za druge družinske člane. In posledice so bile: leta 1942 so ogromno Slovencev odpeljali v taborišča.«

Kje se je Löhr podpisal?

25. maja 1980 so v Topolšici odprli spominsko sobo v nekdanji zdraviliški menzi, tam, kjer je Löhr podpisal kapitulacijo. Da bi bil spomin na to dejanje lažje dostopen obiskovalcem, so spominsko sobo 15 let kasneje uredili v delu stare kirurgije v zdraviliškem parku. Leta 2015 so jo posodobili. Med drugim je razstavljena tudi replika pištole, ki jo je Dolničar zaplenil Löhru.

Pa Löhrova usoda?

Vojno je začel v zraku, bil je poveljnik nemških letalskih enot, ki so bombardirale Beograd. Ko so ga Angleži predali, so ga odpeljali prav tja, kjer je bil z drugimi nemškimi generali obsojen in leta 1947 ustreljen kot vojni zločinec.