Robert Goter, harmonikar

Prav gotovo je v začetku aprila požel največ pozornosti Robert Goter, ki že sicer ni neznana osebnost. Je odličen muzikant, iskan človek »šov biznisa«, učitelj mladih igralcev na diatonično harmoniko in eden tistih, ki je praviloma skoraj vedno zaposlen čez glavo. Svojo 40. obletnico igranja na diatonično harmoniko se je odločil zaznamovati, praznovati na malo drugačen način – ne s klasičnim koncertom, ampak s podiranjem svetovnega rekorda v najdaljšem neprekinjenem igranju harmonike. Na ta “lov” za Guinnessovim rekordom se je podal na svoj 49. rojstni dan, 1. aprila, igranje pa sklenil po 58 urah, 21 minutah in 24 sekundah. S tem je podrl slovenski rekord, ne pa tudi svetovnega, ki znaša preko 80 ur. Premagala ga je utrujenost, izkušnje pa mu bodo koristile naslednjič, saj ni vrgel puške (beri: harmonike) v koruzo.
»To, kar je bilo letos, je bila vroča vaja. Dober trening. Že načrtujem ponovitev prihodnje leto,« je neomajen. »Odpravili bomo pomanjkljivosti, unovčili izkušnje. Tudi Francozinja, ki drži svetovni rekord, je rekord postavljala dve leti. In od vseh harmonikarjev, ki smo do zdaj postavljali rekord prvič, sem prišel najdlje,« se pohvali.
Po velikem dogodku je, kot pravi, hitro prišel k sebi in nadaljuje s svojimi dejavnostmi. Igra harmoniko, nastopa, uči mlade. “Največ mi seveda pomenijo moji otroci, a takoj za tem je harmonika. Od otroštva so me zvoki harmonike navduševali, začel sem jo igrati in z mano je vsepovsod,” pravi Goter, ki so ga nekoč označili tudi za prvega “stand up harmonikarja.” Z njo je naredil že veliko šovov in imel nekaj tudi zelo resnih nastopov, med drugim je leta 1999 v Italiji postal absolutni svetovni prvak v igranju na diatonično harmoniko.
Poleg tega, da je zaljubljen v harmoniko in z igranjem nanjo navdušuje sebe, je zanj to tudi instrument za doseganje drugih ciljev. “S podiranjem rekorda smo zbrali tudi 15.000 evrov za Medobčinsko zvezo prijateljev mladine Velenje. In s to mislijo bom tudi nadaljeval,” pravi.

Urška in Tomaž Imperl, vrtnarja

Med ponudniki lokalno pridelane zelenjave, sadik ali pridelkov, zelišč, jagodičevja in cvetja sta na velenjski tržnici vsak dan, že 18 let, zakonca Urška in Tomaž Imperl iz Florjana v Šoštanju. Tomaža je ljubezen do zemlje ob koncu osnovne šole pripeljala na vrtnarsko šolo, Urška pa je ekonomska tehnica, kar zna biti dobra kombinacija, če od vrtnarjenja živi cela družina.
»Več kot pol hektarja imamo pokritih površin, rastlinjakov, na okoli hektarju površine pa pridelujemo na odprtih površinah. Vse sadike vzgojimo iz semen, prodajamo pa sadike in pridelke, »viške« predelamo v marmelade, mezge, sirupe, vložnine … Rad ljudem dam tudi kakšen nasvet, kdaj kaj posaditi, posejati, znani pa smo tudi po tem, da strankam brezplačno zasadimo korita z rožami, ki jih kupijo pri nas,« ponudbo predstavi Tomaž. Dela je veliko, je zelo sezonsko, delavnik traja od zgodnjega jutra do pozne noči. Dela nimata samo z vzgojo sadik, naporno je tudi vsakodnevno dostavljanje vsega pridelanega na tržnico, saj imata res bogato ponudbo. Ob viških pridelave in prodaje so jima v pomoč sin, ki bo kmalu tesar, in hčerka, ki se šola za frizerko, ter drugi družinski člani in prijatelji. »Gre, če delaš s srcem, če si predan zemlji, ti ta da,« pravita.
Včasih pa tudi vzame, in Imperla sta doživela že skorajšnji potop – dobesedno, ko jima je voda leta 2012 poplavila rastlinjake v Florjanu ob hiši, nazadnje pa v Zgornjem Florjanu, ko jim je uničilo ves pridelek. Vmes je bila še korona. Skoraj sta obupala. »S podporo, pomočjo dobrih ljudi in s trdim delom smo z obnovo po poplavah lahko začeli znova.«  
Ker je to glavni zaslužek družine, morata seveda vztrajati, a pomemben del te spodbude so tudi stranke, ki kupujejo njune pridelke. »Po 18 letih na tržnici so najine stalne stranke kot velik del naše družine,« pravi Tomaž, s svojimi pridelki pa zalaga tudi lokalne gostince in kakšen javni zavod.
Oba sta ponosna, da lahko na tržnico pripeljeta zelenjavo, ki jo pridelata s svojimi rokami in stojita za njeno kakovostjo. Njuna dejavnost je seveda tudi redno inšpekcijsko pregledana, veliko časa jima vzame administrativno delo, da je vse vodeno tako, kot je treba.
Urška in Tomaž sta srečna, zadovoljna, zdi se jima, da opravljata krasno delo, ki ga ne bi zamenjala za delo v pisarni. »Svojstven izziv pa je, da to delava oba, da nimamo drugega prihodka, in zato je pomembno, da se podpirava. Veliko nama pomeni zadovoljstvo strank, vesela sva vsega, kar zraste in je dobro, to je plačilo za res težko delo,« poudari Urška. Njihove počitnice so seveda prilagojene sezoni, a si vzamejo čas za kakšen izlet ali dopust; takrat ju nadomeščata starša.

Zofija Šuligoj, predsednica MČ Levi breg Velenje vzhod

Povsod, kjer se veliko in pestro dogaja, stoji zadaj nekdo, ki vleče niti, povezuje ljudi, jih spodbuja, motivira, da mu sledijo. V mestni četrti (MČ) Levi breg Velenje vzhod oz. na Kardeljevi ploščadi je to predsednica sveta MČ Zofija Šuligoj. Komercialistka, ki je po delu v različnih trgovinah delovno pot sklenila v svoji trgovini, je osem let v pokoju. Najprej je bila članica sveta MČ, zdaj je že drugi mandat njegova predsednica. Aktivna je tudi v komisiji za kulturo pri Šaleški pokrajinski zvezi DU Velenje. Na skrbi ima izdajo Biltena zveze in organizacijo revije upokojenskih pevskih zborov – letošnja se bo zgodila 22. maja.
Je odlična organizatorka, polna idej, okoli sebe pa zna vedno najti ljudi z različnimi znanji, s katerimi nato skupaj ustvarja. »Poslušam ljudi, kaj pričakujejo, česa si želijo, in potem se da marsikaj narediti,« pravi.
Ko je MČ pred leti zaznamovala 40 let obstoja, so se odločili izdati brošuro o njenem nastanku, zgodovini in sedanjosti, zato so za podatki brskali med prašnimi dokumenti. Brošura je nastala, ob tem dokumentarni film, hkrati pa se je rodil tudi Info Mozaik – interna revija, ki že pet let enkrat na leto zabeleži dogodke v MČ. Razdelijo jo skoraj tisoč gospodinjstvom. »Ob naslednji obletnici MČ bomo le vzeli te podatke in bo delo opravljeno,« že ve.
Vsebine revije jim ni težko napolniti, saj se pri njih res veliko dogaja. Veselo se poslovijo od starega leta in stopijo v novega, njihovo pustovanje je tradicionalno in pritegne več sto obiskovalcev, iz akcije Ocvetličimo balkone se je rodilo Turistično društvo, ki pripravlja predavanja in delavnice o samooskrbi z zelenjavo, po nekajletnem premoru znova deluje Društvo prijateljev mladine, septembra bogato praznujejo praznik mestne četrti in za letos Zofija že napoveduje sladko presenečenje.
Kaj jo žene? Razloži zanimivo in na primeru. »Moja desna in leva roka je Slavko Hudarin, ki v materialnem smislu nima nič od tega, da z nami sodeluje, in opravi veliko ustvarjalnega dela. Ko sem ga vprašala, kako naj mu ‚poplačam‘, mi je dejal: ‚Ali ni bolje, da svoje znanje in izkušnje predajam, kot da jih nesem v …?‘ To je zdaj tudi moje vodilo, to mi je v veselje. Za nagrado ne pričakujem drugega kot udeležbo na dogodkih ter da mi morda kdaj kdo navrže, da smo nekaj dobro naredili. Seveda pa rada prisluhnem tudi dobronamerni kritiki ali kakšni novi ideji, izboljšavi.«
Spodbudo ji dajejo tudi sokrajani, ki stopijo skupaj in na katere se lahko vedno zanese, ko se loti organizacije kakšnega dogodka. Veseli jo, da se v MČ spoštujejo, nenazadnje v njej živi 14 različnih narodnosti in Zofija nima nobenih težav sodelovati s katerimikoli od njih. »Ljudje smo različni, imamo različne življenjske stile, prav zato pa je pomembno, da se povezujemo v skupnost,« sklene.