V aprilu smo bili na Velenjskem gradu priča še eni odlični predstavitvi nekdanjih poročnih šeg in navad, tokrat bošnjaških. Prireditev, ki je del letošnjega projekta Medkulturni poročni mozaik, je pripravilo Bošnjaško mladinsko kulturno društvo Velenje. Predsednica društva Jasmina Imsirović je za obiskovalce strnila nekaj zanimivih ženitovanjskih navad, ki so bile še dobršen del 20. stoletja prisotne pri muslimanskih porokah. Izpostavila je predvsem pomen ženske vloge in vloge otrok pri porokah v preteklosti.
Stopiti čez hišni prag – nevesta s tem postane žena
Status poročene ženske se je v preteklosti lahko pridobil tudi brez uradnega verskega ali civilnega obreda. S tem ko je nevesta prestopila prag novega doma, je postala poročena. Namesto šopka je svatom vrgla svoj fes – rdeče pokrivalo, pod katerim je lahko nosila še ruto. Sneti in odvreči fes pomeni slovo od »dekliškega samskega stanu«. Poseben ritual je predstavljalo barvanje nevestinih rok oziroma prstov s kano. Na tak način so dekleta na dekliščini noč pred poroko okrasile nevesto. Del nevestine naglavne oprave je bila lahko tudi rdeča tančica.
Premožne neveste so imele poseben privilegij
Moški se je ob dogovoru za poroko zavezal za doto, ki je predstavljala določen (materialni) dar svoji ženi, ki mora zadostovati vsaj za štiri mesece po morebitni ločitvi. Tako je bilo poskrbljeno za začasno ekonomsko neodvisnost ženske.
V kolikor je bila nevestina družina premožna, je ta k poroki povabila vse manj premožne deklice in ženske, ki so sodelovale pri obredu. K vsaki hiši so svatom nosile naprsne šopke oziroma rože, ves dobiček, ki so ga ob tem prejele, pa je ostal dekletom v dar.
Premožna nevesta je v spremstvo dobila ženske, ki so jo navajale na življenje v novem okolju. Te so jo po poroki pospremile v njeno sobo in spale ob njej. Z možem nevesta ni spala, vse dokler ni potrdila, da ji nov dom ugaja. V primeru, da ji novo okolje ni bilo všeč, je imela možnost razhoda oziroma razveljavitve zakona. To so si lahko privoščile le najbogatejše neveste.
Na slavju velika pozornost otrokom
Otroci, ki so na poroki delili radost z ženinom in nevesto, so imeli na slavju pripravljen poseben prostor za druženje; svojo svatovsko mizo, jedi in glasbo. Ločenost od odraslih na svatbi je bilo tudi zagotovilo, da niso poslušali vseh pogovorov, ki »še niso za mlada ušesa«, nam je pojasnila Jasmina Imsirović. Vsekakor pa so otroci z besednimi igrami, petjem in plesom radi posnemali odrasle.
Kako je vse skupaj izgledalo, nam je uprizorilo devetnajst mladih članov Bošnjaškega mladinskega društva Velenje, ki letos praznuje 20 let. Društvo se lahko pohvali z velikim številom mlajših članov, ki z veseljem negujejo kulturno dediščino in izročilo svojcev, prijateljev in sorodnikov. Hkrati izkoristijo prosti čas za druženje in ustvarjanje novih projektov. Čestitke!
Takšni dogodki niso le paša za oči in ušesa, temveč so priložnost za boljše spoznavanje in pozitivno vrednotenje tako lastne kulture kot tudi drugih (časovno/prostorsko) oddaljenih – v marsičem drugačnih ali podobnih kulturnih (id)entitet.
