V teh dneh je preteklo že 80. let od konca druge svetovne vojne, ki je močno zaznamovala naš spomin na življenje v 20. stoletju. V Muzeju usnjarstva na Slovenskem bo v četrtek, 15. maja, ob 18. uri predstavljena knjiga in odprta razstava z enakim naslovom »So pač eni grozni časi, v katerih živimo.« Prisilno mobiliziran Slovenec iz Šaleške doline v nemški vojski, avtorja dr. Mirana Aplinca.

Zgodba Stanislava Hriberška

V zgodovinskem spominu ostaja čas druge svetovne vojne in nemške okupacije kot čas ponemčevanja, nasilja, letalskih napadov, izseljevanja in internacije prebivalstva, streljanja talcev, osebnih stisk in pomanjkanja. Ob pritiskih in grožnjah je okupator velik del prebivalstva vključil v okupacijsko vojno gospodarstvo. Mnoge družine imajo med sorodniki nekoga, ki je bil mobiliziran v nemško vojsko, paravojaške organizacije ali je moral opravljati prisilno delo v nemški industriji. Tema je vsebinsko naslovljena skozi osebno korespondenco prisilno mobiliziranega Stanislava Hriberška, doma v Ravnah pri Šoštanju, in razširjena z vprašanji podeljevanja nemškega državljanstva in nemške mobilizacije Slovencev v luči pravnih predpisov tega časa. Po drugi svetovni vojni so imeli preživeli mobiliziranci večinoma težave, ker oblast ni želela razumeti, da so bili mobilizirani prisilno. Množična mobilizacija je nemškemu okupatorju uspela zaradi grožnje povračilnih ukrepov proti njim in njihovim družinam, če se na poziv za mobilizacijo ne bi odzvali.
Prisilna mobilizacija Slovencev v nemško vojsko je bila med drugim povezana s ponemčevalno politiko okupatorja, vprašanjem državljanstva in priključitve Spodnje Štajerske k Tretjemu rajhu. Okupator je od začetka vojne ob hudem pritisku na prebivalstvo in grožnjah z represalijami v letu 1942 začel s prisilno mobilizacijo Slovencev v nemško vojsko.

Knjiga zajema korespondenco (pisma in razglednice) prisilno mobiliziranega Stanislava Hriberška (letnik 1920) iz okolice Šoštanja z domačimi. Hriberšek je bil mobiliziran decembra 1942. Po začetnem usposabljanju v Mittenwaldu v bližini Innsbrucka je kot pionir moral na vzhodno fronto na položaj pri Ilmenskem jezeru. Tam je s svojo enoto gradil bunkerje, rove, mostove in drugo. Novembra 1943 je bil kot vojak premeščen na nemško vojno železnico. Po dopustu februarja 1944 je po nizu premestitev njegove enote prišel v Niš. Septembra 1944 ga je v neki akciji zajela Rdeča armada, nakar je stopil v partizane. Takoj po koncu vojne je moral na dodatno služenje vojnega roka v Jugoslovansko armado.