Med lepše zbirke Muzeja Velenje nedvomno sodi izredno bogata zbirka razglednic Šaleške doline. Med njimi po svoji zanimivosti izstopajo tiste razglednice Gradu Velenje, na katerih našo pozornost poleg stavbe pritegne še visoka vetrnica na južni strani renesančnega poslopja.
Čeprav prva listinska omemba vetrnega mlina na Slovenskem sega že v 15. stoletje, pa njihovo število v primerjavi z vodnimi mlini tudi v času njihovega največjega števila v letih pred prvo svetovno vojno in med velikima vojnama ni preseglo slabih deset odstotkov. Slovensko ozemlje je z Alpami zaščiteno pred zahodnimi vetrovi večje stalnosti in moči, ima pa precej tekočih voda, primernih za energetsko izrabo, zato se vetrni mlini tako po času prvih ugotovljenih naprav te vrste kot po številu vse do novejšega časa nikoli niso približali številu vodnih.
Vetrni mlin na razglednici
Pravo nasprotje preprostih, pretežno lesenih in z jadri na vetrnicah opremljenih črpalk v solinah na slovenski Obali pa tudi klasičnih lesenih mlinov, so bili industrijsko in večidel iz kovine izdelani vetrni motorji, ki so se najpozneje v zadnjem desetletju 19. stoletja pojavili tudi na Slovenskem. Takšno napravo za črpanje vode (visoko okoli 20 metrov, ki je imela na vrhu turbinsko vetrnico z 18 pločevinastimi lopaticami, na drugi strani pa rep za obračanje proti vetru) je ob svojem gradu na Bledu ob koncu 19. stoletja postavil knez Ernst zu Windischgrätz, podoben, le nekoliko nižji in manjši vetrni motor z rezervoarjem iste tovarne, pa je kljub veliki oddaljenosti in globini vodnjaka oskrboval z vodo celotno obsežno posestvo tudi v Portorožu.
Podoben vetrni mlin kot je bil Windischgrätzev, lahko vidimo tudi na razglednicah, ki prikazujejo stavbo Velenjskega gradu z južne strani. Stal je ob/nad zunanjim grajskim vodnjakom, globokim skoraj 50 metrov, medtem ko se v atriju grajskega palacija še danes nahaja obzidan »notranji vodnjak«. Gre za 12 metrov globok zbiralnik vode oziroma cisterno, v katero so zajemali kapnico. Po ustnem pričevanju je vetrni mlin nad zunanjim vodnjakom služil preskrbi s pitno vodo, medtem ko naj bi se vode iz notranjega vodnjaka posluževali predvsem za čiščenje. »Ta vodnjak (op. a. cisterna na notranjem dvorišču) ni bil tako globok kot oni zunaj. V prejšnjem stoletju so ga uporabljali za pranje posode in perila. … Za kuho in pitje so jemali vodo iz zunanjega vodnjaka, ki so jo črpali z vetrnico in je potem sama tekla iz pip. Tisti vodnjak je globji …«.
Vetrnica je stala na Velenjskem gradu vsaj še konec 19. stoletja. Najstarejša razglednica z upodobljeno vetrnico ob gradu, ki jo hranimo v muzeju, je bila odposlana leta 1899. Na Velenjskem gradu je tako stala vsaj že v začetku tega leta, najverjetneje pa lahko letnico njene postavitve prestavimo še za kakšno leto ali celo več nazaj. Tako že Janisch v svojem leksikonu Štajerske, ki je izšel leta 1885, ob opisu Velenjskega gradu navaja, da je bil zunaj grajskega obzidja na južni strani »55 metrov globok vodnjak, iz katerega je bilo mogoče s pomočjo velikega železnega vztrajnika črpati vodo«, pri čemer bi lahko imel v mislih prav stolp z vetrno turbino, ki ga vidimo na razglednicah.
Lastniki Gradu Velenje so bili v tem obdobju člani družine Adamovich de Csepin. Karel I. je sicer umrl že leta 1874, zato je vodenje posestva prevzela njegova žena Bianca, roj. grofica Wickenburg, za njo pa po letu 1890 njen najstarejši sin Karel, ki se je leta 1886 poročil z Giselo Ritter de Zahony.
Kdaj so vetrnico podrli, je težko reči. Večina razglednic z upodobljeno vetrnico je bila odposlana na prelomu iz 19. v 20. stoletje oz. v prvem desetletju 20. stoletja.
