Izberite osebnost februarja, ki se bo ob koncu leta potegovala za laskavi naslov osebnosti leta 2025. Tokrat predstavljamo Danico Pirečnik, zborovodkinjo, Draga Kolarja, prostovoljca, in Marjana Karlovčeca – Karo, gornika. Izbira je vaša.
Pokrovitelj izbora Naj osebnosti je Kmetijska zadruga Šaleška dolina. Prispeva nagrado za izžrebanega bralca/bralko Našega časa, ki pošlje glasovnico.

Danica Pirečnik, zborovodkinja

Pojem za zborovsko petje v Šaleški dolini in eno izmed najvidnejših imen slovenske zborovske dejavnosti je Šoštanjčanka Danica Pirečnik, mentorica mnogim, ki so svoje življenjsko poslanstvo našli v glasbi. Javni sklad RS za kulturne dejavnosti ji je leta 2023 podelil srebrno priznanje za izjemne dosežke in 45-letno delo na področju ljubiteljske kulture.
»Danica Pirečnik je kot profesorica glasbe na Gimnaziji Velenje med mladimi širila zavedanje o pomenu pevske kulture ter vzgojila generacije ljubiteljskih pevcev, ki so prepevali v MeMPZ Šolskega centra Velenje. Leta 1999 je z veliko odgovornostjo prevzela vodenje Šaleškega akademskega pevskega zbora (ŠAPZ) in z njim ustvarila svojevrstno kulturno institucijo z izjemnimi dosežki na slovenskih in mednarodnih odrih. Pevci odrskih izkušenj pod Daničinim vodstvom največkrat sploh ne znajo ubesediti,« so med drugim zapisali v obrazložitvi nagrade.
S pevskimi sestavi, ki jih je vodila, je navduševala tudi poslušalce v lokalnem okolju, v Sloveniji ter na številnih tekmovanjih in koncertih po Evropi in tudi v Kanadi in Avstraliji. Danes je upokojena, a ŠAPZ še vedno vodi. Prav zdaj se pripravljajo na enega od sedmih najtežjih zborovskih tekmovanj v Evropi, ki bo aprila v Talinu, v Estoniji. »Gre za zahteven izbor obveznih skladb v vsaki kategoriji in stroga merila tekmovanja. Pri tem nastopu bomo vsi stopili iz cone udobja,« pravi Danica.
Dirigiranje je psihično in fizično naporno delo. Preštudirati je treba literaturo, načrtovati izvedbo, interpretacijo, potrebnih je veliko vaj s pevci, kar zahteva kondicijo, zbranost, ubranost.
»Da še vedno vztrajam pri tem delu, me žene to, da imam okoli sebe pevce, na katere se lahko zanesem, ki so dobre osebnosti, z njimi se dobro razumem, imamo se radi, pripravljeni so delati. To je bistveno. Ne predstavljam si, da bi nehala, vsaj dokler mi bo zdravje služilo, ne,« je odločna. Prepričana je, da sta petje in glasba tudi za pevce v tej silni tekmi s časom ventil. Njej pomenita sproščanje in duhovno hrano. Natančna je, strokovna, nepopustljiva, stroga, zelo zahtevna do sebe in pevcev, prizna celo, da včasih tudi preveč, a dobro ve, do kakšne mere je treba stvari narediti, da so najboljše. »Največje zadovoljstvo po koncu tekmovanja je, ko stvari uspejo tako, kot smo si zamislili. To je najlepši občutek, ne glede na to, kakšni so rezultati. Vedno gremo v izzive, ki so vredni našega dela,« pravi. To potrjujejo tudi njeni pevci, ki so ji res zvesti, ji sledijo in jo spoštujejo. Odnos, ki ga gradijo že več generacij, je težko opisati.

Drago Kolar, prostovoljec

Skoraj ga ni Velenjčana, pa tudi okoličana, ki ne bi poznal Draga Kolarja. Samo popis njegovih dejavnosti in funkcij je tako dolg, da se vprašamo, ali zanj dan nima 24 ur in leto 365 dni. Vso delovno dobo je kot strojni tehnik pri različnih delih naredil v Premogovniku Velenje. Tam je kot invalid 3. kategorije stopil v aktiv invalidov, ki ga je kasneje tudi vodil. Pot med invalidi ga je pripeljala do današnje funkcije predsednika Medobčinske zveze invalidov Šaleške doline, kjer je poskrbel za stare »grehe« in konsolidiral finance, prav zdaj pa čaka svojega naslednika, čeprav slabo kaže. »Mladih ali mlajših za to funkcijo ni, nihče noče več tega dela opravljati brez plačila,« pravi.
Od mladih nog je gasilec, v Velenju pa je član PGD 20 let, za kar je ta mesec prejel priznanje. V gasilski vlogi je nižji častnik in je opravil vse specialnosti, med drugim je prvi posredovalec in bolničar, v načrtu ima še usposabljanje za helikoptersko pomoč.
Doma je v KS Šentilj pri Velenju, ki ji je dva mandata tudi predsedoval. Takrat so obnovili osnovno šolo in ji prizidali vrtec, organiziral in vodil je ureditev kabelske napeljave v Lazah ter gradnjo športnega igrišča. Od »nekdaj« je predsednik KO RK v KS in KO Zveze borcev NOB.
Nepogrešljiv je pri območnem združenju RK Velenje in najbolj je ponosen, da je kot krvodajalec kri daroval 112-krat. Kjerkoli in kadarkoli je pripravljen pomagati soljudem, zato sodeluje pri zbiranju in razdeljevanju viškov hrane, kot član Društva brigadirjev Velenje med drugim sodeluje z materinskim domom v Mozirju, kjer zna »iz nič« najti pomoč za mlade mame brez stanovanja in opreme. Kot takšen je ob razsulu Vegrada angažiral občinsko upravo, da je sklenila oblikovati odbor za pomoč odpuščenim gradbenikom in iz tega se je rodil današnji Odbor za pomoč občanom in občankam MO Velenje, ki ga vodi Drago.
Ker ima čut za stisko in občutja sočloveka, je tudi eden od osmih občanov, ki izrečejo poslednje slovo. Sorodniki za govornika ob slovesu velikokrat izberejo prav njega. »To vlogo opravljam že več kot 35 let in zagotovo se na leto na tak način poslovim od 100 ljudi, ne le v Šaleški dolini, ampak tudi drugje, saj sem tudi član častne straže Premogovnika Velenje, rudarji pa se na koncu življenja velikokrat »vrnejo« v rodne kraje.«
Ob tem je Drago oče štirih že odraslih otrok, dedek dvema vnukoma in dvema vnukinjama. Seveda je na voljo tudi njim, a vendarle si ob vsem tem z ženo vzameta čas za dopust in potovanja. Bila sta pri sorodnikih v Avstraliji, pa potovala po ZDA, po Evropi, večkrat obišče hčerko, ki živi v Gruziji … »Vse se da, če je volja,« je prav gotovo moto Draga Kolarja.  

Marjan Karlovčec - Kara, gornik

Ko predstavljaš posameznike, ki se ukvarjajo z veliko stvarmi, je težko vedeti, kje začeti. Marjan Karlovčec je po lokaciji svoje hiše in hiše prednikov na Zeplovem hribu v Topolšici tudi Zeplov Marjan. Je pa tudi Kara, ker zanj kot nogometaša niso mogli navijati po njegovem predolgem, malo madžarskem, priimku. »Pa še noge imam na ‚karo‘,« v smehu in nič v zadregi pove. Ja, športnik, nogometaš, rokometaš, smučar, tenisač, golman malega nogometa v mladih letih … Danes pa predvsem planinec, gornik. Leta 1968 se je vpisal v PD Šoštanj, danes je njegov nepogrešljivi člen. »Gore me bogatijo, gore in gibanje po njih so zame zdravilo in tudi najcenejše zdravilo za vsakogar,« na kratko pove in res je tako. Posebej je to držalo, ko se je pred leti spopadel z zahrbtno boleznijo – in jo premagal. Skoraj je ni gore, na kateri ni bil, z mnogih je tudi turno smučal. Najvišje se je povzpel na Dom, 4.554 m visoko švicarsko goro, 9-krat je že preplezal Grossglockner, na Triglavu je bil po petkrat na leto ...
Je vodnik PZS in kdor je kdaj z njim pohajal po hribih, gorah širom Evrope, pove, da je z njim hoditi varno, zanesljivo, odlično. In takšnih ljudi ni malo. Je organizator nekaj tradicionalnih planinskih tur – po pokojnem Andreju Kuzmanu nadaljuje planinarjenje po dalmatinskih otokih, njegova je ideja 100 Uršk na Uršljo goro, že leta pridno vodi Šilijevo knjigo vsakoletnih februarskih pohodov na Smrekovec, čez 30 je že bilo pohodov z Baklami čez Lom, Marjan pa je tudi ponosen član projekta Varno v gore. Ker je v upravnem odboru Turističnega društva Topolšica, je med drugim vodnik turistov, ki prihajajo v Terme Topolšica, zato je poskrbel za urejene in označene poti po Topolšici.
Topolšica je njegov dom, za njega živi, zato je žalosten, ker nima več nekdanjega slovesa zdravilišča. »Ali ni žalostno, kako so vse skupaj uničili! Generacije so delale, naredili smo poti po kraju, to je tudi moje udarniško delo. Naredili smo tablo z zemljevidom za Tematske poti po Topolšici, pa so jo zakrili z drugo reklamno tablo. Grdo!« je razočaran.
Po poklicu je avtomehanik, pa še strojni tehnik, specialist za malo kmetijsko mehanizacijo. Njegova delavnica ob hiši, polna kosilnic vseh vrst, je njegov drugi dom. Zdaj zdaj bo trava pognala in vsi od blizu in daleč bodo romali h Kari na servis – s kosilnicami, seveda.