Ženske v rudarskih družinah v Šaleški dolini v petdesetih in v začetku šestdesetih let 20. stoletja so bile, kot večina žensk tistega časa, polno zaposlene od jutra do večera. Prostega časa skorajda niso imele, če pa že, so ga večinoma aktivno preživljale znotraj svoje družine ali v okviru organiziranih dejavnosti različnih društev in tečajev. Individualno preživljanje prostega časa sredi delovnega vsakdana (na primer počitek, branje ali enostavno brezdelje) je bilo v družbi skorajda tabu.
V Velenjskem rudarju lahko beremo marsikateri nasvet za gospodinje, med drugim: »Gospodinje, ki so vse dopoldne in še dalje neprestano na nogah, so silno utrujene, ko končajo svoje delo v kuhinji. Preden se preoblečejo, naj vtaknejo noge v vodo, ki naj bo le toliko mlačna, da ni popolnoma mrzla. Od 5-10 minut naj drže noge v vodi in utrujenost izgine.«
V Šaleški dolini se je v tem obdobju za dodaten zaslužek ženska (tudi poročena) zaposlila na okoliških kmetijah in v tovarnah, kar pa v tradicionalni patriarhalni družbi sprva ni bilo vedno in povsem zaželeno.
»Resnica je, da mora skoraj vsaka žena, poročena ali ne, ki je v službi, opravljati dvojno delo. Zaradi tega se je večkrat pojavilo vprašanje, ki je v mnogih primerih že dvom: ali je žena dorasla tej dvojni nalogi? Tega vprašanja nekateri tovariši do nedavnega niso smatrali za pereče, ko so se začeli oglašati v dnevnem časopisju pod geslom, naj ostane poročena žena doma.« (Daša, Velenjski rudar1953). S tem naj bi moškim jemala delo.
Ob vsem tem delu, kot gospodinja ali gospodinja in plačana delavka, se je pričakovalo, da ima urejeno zasebno življenje, ki pa ni zajemalo prostega časa samo zanjo. Smatralo se je, da ženska v času, ko je mož (v našem primeru rudar) prišel domov na zaslužen počitek, v svojem "prostem času" še naprej skrbi za dom in družino.
Spomin hčere na mamo, ženo rudarja
Najbolj se spomnim nekje od leta 1954. Ko je foter šel v službo, si je zajtrk kar sam naredil. Mami ga ni bilo treba skuhati, samo sestavine mu je pripravila, tudi za malico, za na šiht.
Ob ponedeljkih je bilo pranje, ko je namakala notri v bani, takrat smo že imeli bano (1952) pa tudi kotel smo že imeli, tako da ni nosla dol v skupno pralnico. Tri dni se je tako s tem pranjem matrala.
Ko smo še bili v bloku, je mama, ko je foter šel na šiht, potem šla k hiši, ki se je še zidala, pa tam pomagala pri gradnji pa nazaj v blok kosilo kuhat. Potem, popoldne, pa spet gor k hiši. Skrbela je tudi za prehrano delavcev, ki so delali pri hiši. Zvečer pa spet domov pa pripravljat za naslednji dan. To ji je bilo zelo naporno, ker je tudi fizično veliko delala zraven.
Tu, pri hiši, je imela velik vrt in je najprej poštimala notri po hiši, nato pa je šla na vrt, z vrta pa spet nazaj, hitro kosilo kuhat. Ko je pa oče prišel iz službe, pol smo se pa včasih zunaj usedli. Doma smo imeli tudi samooskrbo, zajce pa piščance in mlade kokoši. Mama je sama skrbela za seno. Vem, da je hodila kosit tudi v park (Sončni park). Hodila je tudi okoli k tem znanim kmetom, ker so vedeli, da je mama doma, in so jo prosili, ker je bila zelo pridna. Bila je s kmetov doma, imeli so veliko kmetijo v Šentilju.
Mama je bila zelo dejavna pri AFŽ (Antifašistična fronta žensk) pa Rdečem križu. Imele so sklad, kjer so dobivale oblačila in so jih pakirale za Dedka Mraza pa sladkarije za otroke. Potem pa čez poletje, ko je sindikat skrbel za oddih svojih ljudi, smo pa šli na morje. Prvič smo šli na morje v Crikvenico, leta 1956. Pol se je pa že zgradil dom v Fiesi. Ko smo dobili avto, smo se tri družine vsaka s svojim vozile na izlete, prej smo se pa vozili z vlakom.
Ko smo dobili pa sosede, tudi rudarsko družino, gospodinja je bila šivilja, sta pa z mamo imeli običaj, da sta skupaj spili kavo vsak dan, enkrat pri eni, drugič pri drugi. To je bilo edino razvedrilo, ki ga je mama imela.«
