Škale, 30. septembra – Športno društvo v Krajevni skupnosti Škale Hrastovec je konec septembra pripravilo zaključek športnih iger, ki so skozi vse leto potekale v različnih športih. Na igriščih pod kozolcem Poduršan so zaigrali mali nogomet, metanje na koš in odbojko, drugod po KS pa še druge športe. Igrišče je bilo tudi prosor za zaključno srečanje, na povabilo Hermana Arliča pa se jim je pridružil tudi izjemni gost – olimpionik Miro Cerar. Povabili smo ga na pogovor!

Živel in delal sem v času amaterizma

Miro Cerar je po Leonu Štuklju najuspešnejši slovenski telovadec in eden najuspešnejših slovenskih športnikov vseh časov, saj je osvojil tri medalje na olimpijskih igrah ‒ leta 1964 v Tokiu in leta 1968 v Mexicu – od tega dva naslova olimpijskega prvaka, sedem medalj na svetovnih prvenstvih, od tega pet naslovov svetovnega prvaka in petnajst medalj na evropskih prvenstvih, od tega devet naslovov evropskega prvaka.

Vaše prve OI so bile leta 1960 v Rimu in vse od takrat jih spremljate kot gledalec in tudi funkcionar. Lahko primerjate OI, na katerih ste nastopili vi, in zdajšnje? Se je veliko spremenilo?

»Velika razlika je. V Rimu smo na primer imeli v olimpijski vasi moški in ženski del ločen. Takrat tudi ni bilo varnostnih ukrepov, kakršne poznamo danes. S sedanjimi OI dejansko ni primerjave, vedno pa je bilo čudovito spremljati otvoritev in zaključek. To so bili posebni dogodki, kajti vsaka država gostitelj se je poskušala prikazati v najlepši luči, ne samo po športni plati, ampak tudi s svojimi zgodovinskimi, kulturnimi, pomembnimi dogodki.«

Kaj pa sporočilo olimpijskih iger?

»Igre so za to, da tekmujejo sposobni in manj sposobni. Po drugi strani pa je bila seveda še v mojem času pomembna primerjava tudi dveh ideoloških sistemov – kapitalističnega ter socialističnega/komunističnega, to se pravi dveh velesil, Sovjetske zveze in ZDA, kjer so preštevali kolajne in potem nekako primerjali ali povezovali ideologije in športne dosežke. No, vsekakor pa je ostal ta osnovni duh olimpizma, ki je zajet tudi v Coubertinovi želji po povzdigovanju športnega in duhovnega delovanja.
Jaz mislim, da kljub prizadevanjem za čim boljše rezultate vidimo v številnih primerih športno obnašanje, druženje, pomoč drug drugemu, tako da mislim, da se to osnovno načelo ohranja in je seveda prav, da tudi tako ostane.«

Ob sodobnem načinu življenja zelo spodbujamo gibanje, ugotavljamo, da ga je med otroki premalo. Ko ste vi hodili v šolo, je bila telovadba – reklo se ji je fizkultura – zelo resen predmet. Danes se mladi telovadbi izogibajo. Bi ji morali znova nameniti več pozornosti?

»Res se je na tem področju zelo veliko spremenilo. Gibanje je osnovno gibalo vsega, tako vadba v zaprtih prostorih kot seveda v naravi. Ne da bi poveličeval svojo panogo, ampak dejansko je gimnastika osnova za vse športne panoge, pri kateri pridobiš osnovne sposobnosti, spretnosti, ki ti potem tudi v drugih panogah omogočajo lažje obvladovanje znanja. Je pa res, da je v šolah to malce poniknilo, malo tudi po zaslugi odnosa profesorjev in učiteljev do otrok. Ker se včasih prav bojijo reči kakšno ostro besedo, kaj šele, da bi koga mogoče malo potegnili za ušesa, češ, poba, takole pa ne gre. Takoj si nakoplješ številne težave s starši, ki potem prihajajo z odvetniki in se pritožujejo. Neverjetno. To je preseglo normalne meje, tako da se tudi športni pedagogi včasih bojijo tistih vaj, pri katerih bi se lahko fant ali pa deklica malo udarila, kaj šele poškodovala. Temu se izogibajo in gredo po liniji najmanjšega odpora. To ni v redu.«

A brez udarcev in padcev ne bi bilo nobenega od naših vrhunskih športnikov ... In šport vzgaja tudi v tem smislu.

»V življenju se moraš navaditi na poraze in tudi na udarce, saj ne gre vse lepo. Pri vseh mogočih poskusih se malo ali močno udariš. Nedvomno šport vzgaja v tem smislu, da ne govorim o nekem redu in disciplini, o odnosu do kolegov sotelovadcev, sotekmovalcev, športnikov, tudi nasprotnikov. Tukaj včasih prihaja do raznih ekscesov, ki jih moramo vedno kritizirati in si jih želimo.
No, ne moremo pa športa idealizirati. Šport je dandanes v nekem smislu gladiatorski. Jaz sem živel in delal v času amaterizma, ko smo res veliko časa posvetili panogi, ampak plačani pa zato nikakor nismo bili z ničimer. Naši vzgojitelji, trenerji so bili še iz časov sokolskega obdobja. Ponos, spoštovanje, odgovornost, kritičnost, samokritičnost so bile osnovne značilnosti. Kakšen denar? O tem ni bilo govora, ne duha ne sluha.
Pa veliko tovarištva je bilo. Ne pravim, da je zdaj manj ljubezni tudi v profesionalnem okolju, je pa to seveda pravzaprav za mnoge posel. To je služba, delo, in to je bistvena razlika. Pa tudi to, v kakšnih razmerah vadijo, trenirajo te naše športne zvezde in drugi, je neprimerljivo. Tudi veliko več znanja je o prehrani, o panogi, orodja so drugačna, dresi ... Na vse načine se lovi rekorde!«

Če dovolite vprašanje, ste vi za svoje zlate in druge medalje prejeli kakšno plačilo?

»Mi na to niti pomislili nismo. To sta bila čast in ponos. V moji panogi uspehov tudi nikoli nismo slavili, mislim, da bi odprli kakšen šampanjec … Normalno smo šli na večerjo. Ja, veliko se je spremenilo, ampak saj so na vseh področjih življenja velika razlike.«

Kako pa živite danes? Kaj počnete, ste tak telovadec, kot je bil Leon Štukelj, ki smo ga še pri 100. letih gledali, kako telovadi? Še vedno ste fit.

»Glede tega se ne morem pritoževati. Nimam pa teh genov, ki jih je imel Leon že po naravi. Bil je drugačen, lažji po konstituciji, v tistem času niso izgorevali na treningih. To je bil včasih tudi bolj salonski pristop. Mi smo pa potem že mazohistično trenirali, preveč (smeh). No, to je velika razlika, ampak zato niso rezultati nič manj pomembni. Sicer pa se nad življenjem ne bi pritoževal, imam številno družino, 13 vnukov, dobro se razumemo in naj bo še naprej tako.«