Na balinišču v Sončnem parku se je zbralo po šest moških in ženskih ekip iz podružnic, ki so na območnih kvalifikacijskih turnirjih zasedle prvi dve mesti.
Tudi mnogi invalidi so odlični športniki
Žiga Kobaševič, strokovni sodelavec Zveze za šport invalidov Slovenije, slovenskega paralimpijskega komiteja, zadolžen za organizacijo državnih prvenstev, je povedal, da zveza organizira okrog 40 državnih prvenstev v približno 25 do 30 športnih panogah. »Največ invalidov se vključuje v programe balinanja, šaha, pikada, priljubljeni so namizni tenis, smučanje in plavanje ter razni kolektivni športi. Pri tem se glede na specifiko invalidnosti ljudje ukvarjajo s sedečo odbojko za paraplegike, košarko na vozičkih, težji invalidi pa z bočo, to je dvoransko balinanje, obstaja tudi hokej na električnih vozičkih,« našteva Žiga in dodaja, da je dobro poskrbljeno za invalide, da se lahko ukvarjajo s športom.
Zveza se trudi invalidom omogočiti čim boljše možnosti za ukvarjanje tako z vrhunskim športom kot z rekreacijo, saj je ta za njih izrednega pomena za ohranjanje zdravja in psihofizične kondicije. O tem, ali so športni objekti prilagojeni za invalide, Kobaševič pravi, da novejši so v celoti, starejši športni objekti pa ne. »Tam je invalidom oteženo izvajanje športne vadbe, tako da poskušamo za vadbo in izvedbo tekmovanj pridobiti objekte, ki so novejšega tipa. Res pa je, da so v veliki večini upravniki starejših športnih objektov zelo fleksibilni in nam gredo vedno na roko.« Pohvalno je, da imajo invalidi po celi državi v bistvu približno enake možnosti in dobre razmere za vadbo.
Domači balinarji so se izkazali kot odlični gostitelji, najboljša mesta pa so prepustili gostom, saj je moška balinarska ekipa Saša podružnice zasedla 6. mesto. Med njimi je zelo aktiven Aleksander Jovanovič, predstavnik za šport v podružnici Saša. »Na vseh področjih sem zraven, le pri taroku ne, ker ga ne znam igrati,« je najprej dejal. »Rekreacija je za invalide zelo potrebna, a imamo zadnje čase izredno pomanjkanje športnikov in se večinoma isti člani ukvarjamo z več športi. Zakaj ne? Pri mladih je tako, da imajo družine, so v službah in imajo manj časa, pri starejših pa je pri marsikom bolezen že tako napredovala, da nimajo energije ali volje, da bi trenirali, kaj šele tekmovali. Zato je pomembno vzdrževati kondicijo. Sam sem bil rudar in sem šel kmalu v pokoj. Poleg tega sem bil vajen gibanja in sem zato vse življenje dejaven. To me še drži pokonci, sicer bi že verjetno tudi bil na vozičku,« je razmišljal.
