V dveh številkah Našega časa smo objavili zapis in fotografije dveh pomembnih objektov tehnične industrijske dediščine v Velenju: staro elektrarno in klasirnico. Avtor zapisa in fotografij je Valter Kolenc iz Pesja, magistrski študent obramboslovja na FDV UNI Ljubljana, ki pa ga je pred dvema letoma pritegnilo povsem drugo področje. Zbirati je začel fotoaparate na film. Danes njegova zbirka šteje 52 aparatov različnih znamk in starosti.

»Pred dvema letoma sem za božično darilo dobil digitalni fotoaparat in potem je šlo le še navzgor. Doma sem našel star fotoaparat na film, potem sem si kupil še enega – in zdaj jih imam 52,« začne pogovor. Polovico jih je kupil, polovico so mu jih podarili sorodniki in prijatelji, ko se je razvedelo, da jih zbira. »Marsikdo ima doma star fotoaparat, leži mu v predalu in ne ve, kaj bi z njim. Nekatere sem našel na bolšjakih, na Facebooku, za druge izvedel kako drugače,« Valter pojasni, na kakšne načine se veča njegova zbirka. Vse aparate najprej skrbno pregleda, očisti, popravi in, kot pravi, se z vsemi še da fotografirati. Pa cene? »Nekateri mislijo, da bodo s prodajo veliko zaslužili, nekateri nimajo pojma in prodajo za simbolično ceno. To je dobitek zame!«

V čem je čar aparatov na film? Kot pravi Valter, je tako na voljo le 36 posnetkov, treba se je umiriti, vsak posnetek premisliti, drugačen pa je tudi proces nastajanja fotografije. »Uporabljam črno bel film in fotografije sam razvijam, kar pomeni, da sem z motivom celo pot do nastanka fotografije in je to povsem moje delo, za razliko od barvnega filma, ki ga razvijejo v studiu,« odgovori.

Nostalgija po starem

S fotografskimi filmi se je zgodilo podobno kot z gramofoni in gramofonskimi ploščami. Za nekaj časa so zamrli, zdaj pa so znova »v modi« in vedno bolj popularni. Vodilni za filme, barvne in črno bele, je še vedno Kodak.

In morda je za črno bele fotografije najbolj »hvaležna« vsebina industrijska dediščina – zapuščene ali še delujoče proizvodne hale, dvorišča, skladišča, tovarniški stroji … Sprva je Valterja zanimala vojaška tematika, ker pa skozi okno svoje sobe v Pesju gleda v klasirnico in proti stari elektrarni, je našel nov motiv. »Poleti sva s punco potovala po Poljski in Češki in tam videla zelo veliko tovarn. Zaljubil sem se v industrijsko dediščino in ugotovil, da imamo tega precej tudi v domačem kraju in Sloveniji.«

Na občini je dobil dovoljenje za vstop v staro elektrarno, pri Premogovniku Velenje za klasirnico, potem so sledili Termoelektrarna Trbovlje, pa garaža LPP Ljubljana, opekarna pri Lendavi, dogovorjen je že za TEŠ, Premogovnik Velenje, Železarno Štore in Toplarno Ljubljana.

»Nisem omejen le na zapuščene objekte, fotografiram tudi še delujoče. Nadgradnja tega pa bo knjiga, pravzaprav foto monografija z zgodbami delavcev, ki so v teh tovarnah delali. To bo dodana vrednost, saj me tudi pri fotografiranju prostorov najbolj pritegnejo sledi dela in delavcev: mize, stoli, kjer so sedeli, malicali, delavske rokavice, čelade, stari papirji, orodja, sledi stopinj v prahu …« je nazoren mladi fotograf. Doda, da vedno pri fotografiranju v opuščenih prostorih razmišlja, kakšna je bila ta skupnost, kako so ljudje delali skupaj, kako so šli skupaj z dela, na pijačo. »Ko sem gledal fotografije iz TET Trbovlje, sem zraven poslušal pesem Orlekov Adijo, knapi, in šele takrat sem jo prav razumel in čutil, kot da sem tudi jaz rudar.«

Kaj pa obramboslovje?

Kot zapisano, je Valter študent 1. letnika magisterija obramboslovja, a kaže, da ga vse v zvezi s fotografijo in to dejavnostjo vleče v povsem drugo smer. Ni se še odločil, kaj bo njegova služba – kakšno ministrstvo, občina ali civilna zaščita ali pa bo na to vplivalo tudi dekle iz Trbovelj, ki je študentka strojništva. Njegov bližnji cilj pa je, da se še izobrazi, naveže čim več stikov, si ustvari ime in začne sčasoma njegov hobi prinašati tudi denar. Ker, seveda, si želi svojo zbirko fotoaparatov še dopolniti …