Vseslovensko akcijo, ki poteka ta teden, organizira Društvo Radi pišemo z roko v sodelovanju z Ministrstvom za vzgojo in izobraževanje ter Zavodom RS za šolstvo. Namen akcije je ozaveščanje o pomenu ohranjanja pisanja z roko in spodbujanje te dejavnosti. Vse bolj se zavedamo, kako neponovljiva, nepogrešljiva in edinstvena za človeka je pisava. S seboj nosi osebno noto, podpira delovanje spomina, povečuje koncentracijo in ustvarja trajne zapise … Vsi, ki pišemo z roko, imamo boljšo koncentracijo, več idej in dolgotrajnejšo pozornost, s pisanjem pa krepimo tudi svojo voljo.
Od kdaj pišemo?
Prvi naj bi pisavo razvili Sumerci proti koncu četrtega tisočletja pr. n. št., kmalu za njimi pa so jo pričeli uporabljati tudi v Egiptu in v dolini Inda. Klasična teorija, po kateri naj bi se pisava širila od Sumercev med druge narode, je danes sporna. Novejše teorije trdijo, da je pisava, kakor že prej govorica, stopnja človekovega razvoja.
Potreba po sporazumevanju (komunikaciji) je rasla postopoma skupaj s splošnim in umskim razvojem človeškega telesa, zato ne moremo trditi, da je pisavo nekdo ali neko ljudstvo izumilo, kakor ne moremo trditi, da je sposobnost ustnega izražanja plod določene primitivne kulture. V obeh primerih gre le za naravni razvojni pojav, ki ga lahko primerjamo z začetkom pokončne drže. Tako je popolnoma razumljivo, da se je pisava pojavila na raznih koncih sveta v različnih oblikah, in to brez zunanjih vplivov.
Kakor je pojav pisave sprva pomenil sporazumevanje med pripadniki raznih kultur, tako je pozneje prav raznolikost pisav predstavljala težavo pri vzpostavitvi stikov. Zato se je sčasoma pokazala potreba po poenotenju pisav, predvsem v Sredozemlju, kjer je istočasno obstajalo več kultur, vsaka s svojo pisavo. V Aziji se ta potreba dolgo ni pojavila, ker so bila ljudstva dovolj številčna in samostojna, da niso trgovala izven meja svoje države. Poenotenje pisav se je začelo v Sredozemlju s širjenjem grške kulture, na Daljnem vzhodu z japonskim posnemanjem kitajskih znakov okoli leta 800; drugod po svetu se je uveljavila pisava prevladujočih kultur. Pisave so namreč postale sestavni del jezika.
Oblike pisave
Prav zaradi več ali manj istodobnega pojava pisave so se razvili razni načini pisanja. Včasih so se pisave delile na linearne (črtne) in nelinearne (nečrtne). Linearne so bile pisave, ki so jih sestavljale črte, nelinearni pa sta bili na primer klinopis in kitajska pisava: pri klinopisu so namesto črt vdolbine, pri kitajski pisavi pa poteze s čopičem. V novejših študijah ta opredelitev odpade, saj je razlika le med orodjem, ki je bilo tedaj na razpolago; če bi Sumerci poznali papir, ne bi pisali z vdolbinami, in če bi stari Kitajci poznali svinčnik, ne bi risali s čopičem. Zato se danes štejejo med nelinearne le tiste oblike pisave, ki jih ne sestavljajo črte, ne glede na metodo pisanja (Braillova pisava).
Logografske pisave
Najstarejša oblika pisave je bila logografija ali izražanje s podobami, ki so pomenile besede. Sprva so bile te besede omejene na predmete. To je bila piktografija, ki seveda ni bila vezana na jezik, ki ga je govoril avtor podobe; pisavo/podobo je vsakdo bral v svojem jeziku. Na ta način so se na primer sporazumevala prva ljudstva Amerike, čeprav je vsako pleme imelo svoj jezik. Sem lahko uvrščamo tudi sodobne obveščevalne znake, kot so telefon za možnost telefonske zveze ali skodelica za bližino okrepčevalnice.
Iz piktografije, ki je upodabljala le predmete, se je razvila ideografija, ki je začela predstavljati tudi pojme. Risba očesa ni več predstavljala le očesa, temveč je lahko pomenila tudi »gledati«. Tako so nastali sumerski klinopis, egipčanski hieroglifi in seveda kitajska pisava. Danes se ideogrami zelo pogosto uporabljajo v reklamnih sporočilih in tudi v statistiki. S sličice desetih oseb na enem avtomobilu ni težko razbrati, da ima v določenem kraju in času avto ena oseba od desetih. V algebri znak minus (-), na primer, brezpogojno pomeni negativnost.
Grafolog: Pokaži, kako pišeš, in povem ti, kdo si
Naša pisava odkrito kaže našo osebnost in potenciale. Pri prepoznavanju najbolj ustreznih kadrov in njihovih sposobnosti nam lahko zelo zanesljivo pomaga grafologija. Ta daje odgovor, kakšna osebnost je pred nami, kako bo strokovno rasla in kakšne so njene sposobnosti za razvoj, pove pa nam tudi, kakšne so njene morebitne omejitve in kateri so razlogi zanje. Grafologija je torej instrument, ki nam omogoča, da na nevsiljiv način proučimo kandidatove mentalne sposobnosti, čustva, voljo in socialne veščine.
Ko pa grafolog analizira, kako možgani in živci avtomatsko in podzavestno premikajo pisalo po papirju, »ujame« še druge sestavne dele podzavesti in lastnosti, ki se zanesljivo pokažejo šele na dolgi rok. Gre za poglobljeno analizo osebnosti, s katero lahko že zelo zanesljivo določimo približno 800 kompetenc in lastnosti s področja motivacije, čustev ter miselne in socialne ravni.
