Velenje, 16. januarja – Včasih je veljalo, da si odhod v tujino, na študij ali delo, lahko privoščijo samo tisti, ki prihajajo iz premožnejših družin. Danes pa lahko vsak posameznik, če se vsaj malo znajde, je uspešen v šoli in proaktiven, uresniči te želje.
Uroš Mićić iz Srbije je prišel v Slovenijo na študij, od tod pa se je odpravil na Erasmus+ študijsko izmenjavo v Barcelono v Španijo. Danes živi v Velenju. Maja Hudej, Velenjčanka, je bila na študijski izmenjavi na Islandiji, kasneje se je vpisala na študij v Veliko Britanijo, tam delala in več let živela. Emre Edebali iz Turčije je prišel za eno leto v Mladinski center Velenje, se kasneje v Sloveniji vpisal na fakulteto, zdaj pa že tretje leto v Velenju živi in dela.
To so le trije mladi, ki so svojo odločitev za odhod v tujino, načrte in cilje, predvsem pa svoje strahove, izkušnje ter dobre in slabe plati študija in dela v tuji državi predstavili v pogovoru s Tino Felicijan v Klubu eMCe plac.
Sam oditi v tujino se za marsikoga sliši nekaj strašljivega. Pojavlja se veliko vprašanj in dvomov – kaj me čaka na drugi strani? Se bom znašel? Bom spoznal prijatelje? Kaj pa, če bom zelo pogrešal dom in družino? Kje bom delal, kako se bom izkazal? Kako me bodo kot tujca sprejeli v novem okolju? Kako bom obvladal jezik?

Tujina ti da širino

Maja Hudej je ekologinja. Dodiplomski študij varstva okolja in ekotehnologije je zaključila v Velenju. Med študijem, leta 2010, je izkusila študentsko izmenjavo na Islandiji. Ker v Sloveniji ni našla možnosti zaposlitve, se je podala v svet. Po treh letih opravljanja pisarniškega dela v transportni pisarni v Angliji je spoznala, da to ni njena življenjska kariera, saj sta jo od nekdaj zanimala narava in svet živali. »Odločila sem se za magistrski študij v Walesu, službo pa sem dobila mesec pred izbruhom pandemije covida. To ni bil velik problem, saj sem imela veliko terenskega dela.«
Četudi so jo spreletavali dvomi in je bila marsikdaj v stresu in tik pred tem, da sede v avto in se vrne v Slovenijo, celotno izkušnjo ocenjuje kot zelo pozitivno. »Tujina ti da širino in izkušnje na mnogoterih področjih: odnosi z ljudmi, vodji, s sodelavci. Spoznaš veliko tujih kultur, ras, razmišljanj, odvržeš vse predsodke, spoznaš pestrost sveta. V Veliki Britaniji je vsepovsod ogromno tujcev in nič ti ni več čudno. Vsekakor pa se moraš znajti po svoje,« pravi.
Še vedno ohranja stike z ljudmi, ki so ji bili blizu že v tujini in so postali so dobri prijatelji. »Dva živita v Avstraliji, Indijka zdaj živi v Dubaju. Še vedno sem občasno v stikih s svojim mentorjem za magistrsko nalogo,« pojasni Maja, ki zdaj dela na področju ekologije v Zavodu za ihtiološke in ekološke raziskave Revivo.

Zakaj pa ne?!

Za Uroša Mićića preselitev iz rodnega Čačka v Srbiji v Velenje ni bila zelo stresna, saj je tu imel nekaj znancev, poleg tega kulturni šok ni bil tako izrazit kot kasneje, ko je študiral v Barceloni v Španiji. Diplomiral je na Fakulteti za energetiko UM – Velenje, trenutno pa je vpisan v zadnji letnik magistrskega študija. Na več področjih je aktiven v Šaleškem študentskem klubu, Mladinskem centru Velenje in Klubu eMCe plac. V prostem času rad igra šah, obiskuje koncerte in partije, vedno bolj pa se navdušuje nad grafičnim oblikovanjem.
»Da grem v srednjo šolo izven svojega kraja, sem se odločil že v Srbiji. Ko se je ponudila priložnost za Slovenijo, pa sem rekel: zakaj pa ne. Menjava kulturnega okolja te postavi izven cone udobja, prinese veliko dela na sebi in samozavesti, saj se znajdeš v situacijah, ki jih doma ne moreš doživeti,« pove v simpatični mešanici srbskega in slovenskega jezika.
Slovenija zanj ni bila veliko drugačna, saj ocenjuje, da kulturne razlike niso velike, Velenje je poleg tega multikulturno mesto. »Pa vendar, najprej sem opažal, da je Velenje po 19. uri mesto duhov. Ko sem se vklopil v lokalno sceno, pa sem spoznal, kje je nočno življenje (smeh). Tu bom ostal, priznam, da pogrešam starše, a sem se navadil in je kul.«
Povsem drugačno zgodbo pa ima s študijske izmenjave v Barceloni, kjer so ga pričakali nov jezik, drugačen način življenja ter stresni dogodki ob izgubi potnega lista, prtljage, ko je običajen odgovor »mañana« (jutri), izrek »no problemos« pa v bistvu prinese nove težave …

V Velenju se počuti odlično

Emre Edebali prihaja iz Izmirja v Turčiji in je bil mentor v več mladinskih izmenjavah Erasmus+ po Evropi. V Sloveniji ga je zaneslo v Velenje, kamor je prišel v okviru programa Evropska solidarnostna enota v Mladinski center za eno leto na prostovoljsko delo. In ostal. Je študent medkulturnega managementa v Novi Gorici, leto in pol med drugim dela v čokoladnici Lucifer. Začudeni? Niti ne, če dodamo še, da je delal kot natakar, prevajalec, prostovoljec na Pikinem festivalu ter mnogih drugih koncertih in dogodkih v eMCe placu.
Ob vprašanju, če govori slovensko, preklopi iz angleščine v slovenščino: »Govorim slovensko, učim se še, kompliciram 180 na uro … Iščem privatnega učitelja za slovenščino. Bolje je, če govorim angleško,« je kritičen, a v našem jeziku dobro razumljiv.
Prizna, da je njegov domači kraj z okoli 5 milijoni prebivalcev prenatrpan in zatorej bistveno drugačen kot Slovenija in posebej Velenje, a mu je prav zato naše mesto všeč, ker je mirno in varno. »Zelo srečen sem, da sem tukaj,« večkrat ponovi.
Doslej je skozi projekte Erasmus »okusil« življenje že v osemnajstih državah in pri tem srečal zelo različne ljudi. »Ne moreš pričakovati, da bodo ljudje povsem razumeli tvojo kulturo in ti njihovo. Ampak to je velik izziv in priložnost, da izboljšaš sebe. To je moj cilj,« zelo poučno sklene svoje razmišljanje.