Velenje, 7. oktobra – »Odnosi doma ali v službi rušijo ali gradijo naše zdravje. S pravimi koraki smo lahko zdravilni zase in za druge. O odkritjih Josipe Prebeg glede zdravih odnosov ter novih poteh do veselja in miru med nami bo govorila psihologinja in pisateljica Alenka Rebula Tuta. Predavanje je organizirano v okviru niza dogodkov oktober – mesec duševnega zdravja, ki jih ob svetovnem dnevu duševnega zdravja pripravljajo v Centru za krepitev zdravja Velenje,« je bila napoved dogodka v Knjižnici Velenje. Predavanje je imelo naslov Prisrčnost, sočutje in moč varujejo naše življenje, Alenko Rebula Tuta pa smo povabili na pogovor.

Kako vi razumete duševno zdravje?

»Za duševno zdravje delam v okviru Inštituta Vera vase, kjer delamo po preventivni metodi, katere bistvo je, da naj bi človek zlasti v odnosu z drugimi gojil take odnose, da celijo družbo, torej da vnašajo mir, da se izogibamo napadanju, predvsem pa tlačenju tega, kar res čutimo. Torej da bi bila ena resnica med nami, ki ni žaljiva in napadalna, ampak da si izmenjamo to, kar lahko delimo, da mogoče zadržimo stvari, ki ne gradijo in da najdemo pot za drugačne odnose med nami. Vemo, da je v današnjem času zelo potrebno, da bi znali ravnati tudi, kadar se zaplete, ker to je glavni problem. Da vemo, ko se zaplete, ko se ne razumemo več, ko doživljamo drugega kot sovražnika, da obstajajo poti, da si lahko pojasnimo, kaj je za nas važno in obenem drugi ostane častna oseba pred nami in mi pred njim, da najdemo poti sporazumevanja.

To je metoda, po kateri delamo. Josipa Prebeg se že celo življenje ukvarja s tem in o tem sva napisali knjigo Otroci ljubezni. V njej je veliko primerov tega, kako lahko že v družini drugače nastavimo življenje, pustimo drug drugemu, da smo drugačni, kot starši prevzamemo vlogo, da najdemo mesto za vsakega v družini. V njej je lahko vsak drugačen, ni treba, da smo vsi ekipa pod isto zastavo. Družina je prvi primer raznolike majhne družbe v našem domu, kjer smo lahko vsi to, kar smo, obenem pa se podpiramo in si pustimo, da vsak zaživi svojo naravo. To je začetek možne ljubezni.«

Sliši se kot idealen ali idealiziran svet. Težko je v današnji družbi verjetno tako živeti. Veliko mora človek narediti na sebi, zase.

»Ne govorimo o tem, da se bomo imeli vsi idealno radi in da bo rožnato, ampak o tem, da je vedno možno najti način tudi za težke stvari, da skupaj pridemo iz njih. Da torej naredimo nekaj, kar ni to – jaz zahtevam ali ti zahtevaš, ampak nekaj, kar obema pomaga, da nama je lažje. Ker če je naš cilj ta, da ostanemo povezani, potem bomo našli pot. Če pa je naš cilj ta, da uveljavi vsak svoje, ne bomo prišli daleč. Razumeti moramo, da kadar se odpovemo uveljavljanju svoje volje za vsako ceno, se v bistvu ne odpovemo sebi, se samo odpovemo vojni in bomo imeli veliko več od tega, tudi za svojo lastno svobodo, če jo bomo dali drugim. Zaman zahtevamo spoštovanje od drugih, če ga ne damo. To je možno samo z obeh strani. In poti, da to dosežemo, je zelo veliko. Ne, da jih ni. Samo nismo vajeni hoditi po njih.«

Zakaj stalno hočemo uveljavljati svoj prav?

»Pomanjkanje strpnosti ima globoke korenine in se začne v tem, da v glavnem nismo doživeli sočutja v življenju. Premalo so nas upoštevali, poslušali, premalo zaupanja smo pridobili in smo se naučili v bistvu nadirati druge in zahtevati. Napadati namesto poslušati. Vsak je toliko sočuten, kolikor sočutja je dobil. To je veliko sporočilo za starše, ali res čutijo otroke zato, da bodo potem oni lahko čutili svoje starše.

O sočutju je zelo malo govora v naši družbi. Veliko so govori, kako je treba vzgajati, kaj narobe delajo mladi, kako je treba postaviti meje sem in tja, ampak daleč pred tem je pa ta osnovni odnos – čutiti nekoga s tem, kar je in mu pustiti, da pove, kaj čuti. Potem bomo videli, kaj s temi njegovimi čustvi, ki mogoče rušijo, narediti. Imamo tudi čustva, ki rušijo, so grda, napadalna, sovražna, ampak je dobro, da kdo to sliši zato, da se naučimo s tem delati. To mora priti na dan in biti obdelano, ne potisnjeno in kaznovano.«

Izrekli ste pomembno besedo poslušati. Tudi tega danes ne znamo najbolje.

»Vsi bi samo govorili. Vsi bi se samo razkazovali. Vsi kažejo, kaj imajo, kaj znajo, kako so pomembni. Po drugi strani smo lačni razumevanja, posluha, ljubezni, sprejetosti, miru. Zakaj toliko živčnosti? To je zato, ker te nikoli nihče ne sliši, ti potem samo še napadaš, kot tisti pes, ki ga pretepajo vsak dan in mu ne dajo niti sklede hrane in vode. Kakšen je? Podivja. Žal smo taki, če nimamo sočutja in podpore.«

Ste optimistka, da se bomo kaj spremenili ob vseh knjigah o tem, predavanjih? Ali kaj slišimo?

»Mislim, da vsak lahko naredi nekaj zase. Najprej, da nekaj naredi s seboj, da v sebi vzpostavi mir in neha biti v ‘vojni’ in potem lahko pomiri tudi koga drugega. Ampak ja, začnemo pri sebi.«