Velenje, 8. oktobra – V okviru dneva duševnega zdravja je avtor, dolgoletni aktivist za pravice ljudi z duševnimi motnjami, Tone Vrhovnik Straka, državni uradnik na ministrstvu za šolstvo, prevajalec, usposobljeni bolničar, soustanovitelj društva Poglej ter aktivist za pravice ljudi z motnjami v psihičnem zdravju, v Knjižnici Velenje predstavil svojo novo knjigo, ki odpira svež pogled na problematiko duševnih motenj in psihotičnih stanj. Knjiga Si danes vzel tablete, ki je nominirana med pet najboljših esejističnih del preteklega leta za prestižno nagrado Marjana Rožanca, ponuja iskren in intimen vpogled v avtorjevo izkušnjo ter izzive, s katerimi se soočajo ljudje po izkušnji psihotične epizode.

Pišete o sočutnem pristopu. Kaj konkretno to pomeni v praksi?

»To bi pomenilo popolni obrat v praksi, kot dandanes ravnamo z ljudmi, ki imajo težave z duševnim zdravjem. Žal se z njimi pogosto ravna zelo grobo. Sočuten pristop bi pomenil, da bi bistveno več časa in energije vložili v pogovor z ljudmi, da bi odkrili, kaj je v resnici narobe. Zaklepanje, privezovanje in zalivanje s kemikalijami niso ustrezni odgovori. Razumevanje njihovih stisk in razmišljanj je ključno za pomoč pri izboljšanju njihovega življenja. Podpora družbe ljudi z duševnimi težavami, zlasti v procesu vračanja na delo in v vsakdanje življenje, je zelo pomembna. Temeljiti bi morala na občutljivosti. Ne govorim o 'vzvišenem' sočutju, kot ga pogosto uporabljajo strokovnjaki, temveč o konkretni pomoči človeku, ki se je v življenju nekam zataknil. Ima težave, ki jih moramo, če želimo dobro njemu in družbi, pomagati premagati. Pomembno je, da ljudem omogočimo vrnitev na raven, na kateri so že bili, in po možnosti napredek.«

Vaša knjiga je bila nominirana za nagrado Marjana Rožanca. Kaj vam pomeni?

»Nagrada Marjana Rožanca je izjemna čast. Bil sem novinar, ko je bila prvič podeljena, zato mi je zdaj, ko je moja knjiga med petimi nominiranimi, to še bolj poseben dosežek. A ne mislim, da sem naredil kaj čudežnega – izpolnil sem dolgoletno željo, da pomagam sebi in drugim na področju duševnega zdravja, tudi zato, ker je pisanje tudi zame osebno terapevtsko. Z vsakim napisanim delom sem poskušal pomagati sebi in prijateljem, ki se srečujejo s podobnimi težavami. Knjiga mi je omogočila, da sem se soočil z lastnimi izkušnjami in jih predelal, hkrati pa želim skozi svojo zgodbo pomagati tudi drugim razumeti in preseči stigmo okoli duševnih motenj.«

Kako je mogoče, da živite z bipolarno motnjo brez zdravil?

»To je stvar moje osebne odločitve. Po moji drugi hospitalizaciji, ko sem bil star 21 let, sem še hodil k psihiatru po zdravila. V nekem trenutku pa sem ugotovil, da se zdravnik niti ne spomni več mojega priimka. Pomislil sem, zakaj bi jemal tablete, katerih delovanja niti ne razumem? Tako sem se odločil, da ne bom več odvisen od zdravil. Seveda še vedno doživljam nihanja, ki so značilna za bipolarno motnjo, vendar sem imel srečo, da sem jih lahko začel uravnavati brez kemikalij. Namesto tega se posvečam več pogovorom, prijaznosti in pozitivnim odnosom v življenju.«

Kljub bipolarni motnji ste uspešni v svojem poklicu in aktivni na številnih področjih. Kaj svetujete drugim?

»Težko svetujem, da naj si najdejo ženo, kot jo imam jaz, ampak zavedam se, da sem imel srečo v življenju. Ljudje, ki so mi stopili na pot, so mi pomagali pri osebni in profesionalni rasti. Upam, da bo moja knjiga pomagala tudi drugim razmisliti o tem, da obstajajo različni načini spopadanja z duševnimi izzivi. Ne pravim, da bi morali vsi nehati jemati zdravila ali obiskovati psihiatre. Pravim le, da se je pomembno vprašati, zakaj nekaj deluje, in če odgovor ni zadovoljiv, dvomiti in raziskovati naprej. Sproščenost in odprtost sta ključni za boljše življenje.«