Zgodba o mladi sraki, ki jo je Velenjčanka Mojca rešila, je resnično ganljiva in kaže, kako lahko sočutje in skrb pomagata živali preživeti. Srake so resnično ene izmed najbolj inteligentnih ptic na svetu, in ta mlada sraka je lahko srečna, ker je našla nekoga, ki ji je pomagal preživeti v trenutku, ko je bila najbolj ranljiva. Hkrati je to tudi opomnik, kako pomembno je, da se zavedamo in znamo videti življenje okrog ter, kadar je treba, pomagamo tudi živalim.

Majhna sraka – velika srčnost

Mojca je med sprehodom ob Velenjskem jezeru na pasji plaži opazila majhno, nemočno srako, ki je padla iz gnezda in obupano klicala na pomoč. Ptico je našla v travi pod drevesom. »Bila je zelo majhna, gospod, ki je prišel mimo, jo je dvignil na vejo drevesa, vendar je kmalu spet padla na tla,« se spominja.
Mojca je dalj časa opazovala ptičko z varne razdalje in ugotovila, da ne bo preživela brez pomoči. Ves čas so mimo nje hodili ljudje in psi, zato se ji mama sraka ni približala. »Na spletu smo poiskali informacije in ugotovili, da tako mlada ptica potrebuje hrano na pol ure,« je pojasnila Mojca, ki je nato srako vzela domov. Doma so zanjo pripravili začasno gnezdo v posodi, v katero so položili suho travo in seno. Gnezdo so položili v pokrito ogrado, ki je bila varna pred vsiljivci.

Vivi kot življenje

Srako je poimenovala Vivi, kar pomeni življenje, saj so bili vsi odločeni, da ji pomagajo preživeti. Prvi dnevi so bili zahtevni. »Ni znala sama jesti, saj je bila navajena, da ji mama daje hrano v kljun. Tako smo jo hranili na pol ure in jo počasi učili tudi samostojnega hranjenja.« Vivi se je hitro učila veščin, ki jih je potrebovala za preživetje.

Ko se je začela sama hraniti, je kmalu začela tudi raziskovati okolico. Mojca in njena družina so se potrudili, da so ji omogočili čim bolj naravno prehrano: »Prvi dan smo začeli z mačjo hrano, ki smo jo imeli pri roki, potem smo ji poiskali deževnike, priskrbeli mokarje, jagode in borovnice. Naš cilj je bil, da jo vzgojimo tako, da bo enkrat znala živeti sama.«

Po nekaj dneh je začela skakljati naokrog, kasneje je začela prhutati s krili in se pripravljati na letenje. »Prvi polet je bil čez borovničev grm, nato pa je počasi začela leteti dlje in dlje,« je opisala Mojca. Nekega večera, ko se je običajno vračala v svojo kletko, je Vivi namesto tega odletela na oreh in tam zaspala. Mojca je dejala: »Pustili smo jo, saj smo vedeli, da mora enkrat sama začeti spati zunaj. Prespala je na orehu, in takrat smo vedeli, da je naredila velik korak proti samostojnosti. Potem je začela raziskovati vedno širšo okolico doma.

»Je zelo radoveden in družaben ptiček, ima rada živ-žav in je vedno tam, kjer se kaj dogaja. Pri košnji trave, zalivanju vrta, pri vseh opravilih – karkoli počnemo, pride nadzorovat.« Zdaj obiskuje sosede, srečujemo jo v Sončnem parku, ob Škalskem jezeru ...

Od nemočne do svobodne ptice  

Mojca poudari tudi, da je Vivi živela skupaj z Mojčino invalidno labradorko Lavo. Sraka je bila od začetka navajena na psičko, ki jo je spremljala, jo zabavala s svojimi vragolijami in ji nudila družbo v težkih trenutkih. »Vivi je bila veliko časa s kužkom, bila je njena 'televizija'. Zaradi poškodbe hernije diska namreč Lava trenutno ne more hoditi in potrebuje dodatno skrb, a njuna povezanost je neverjetna,« pravi Mojca.

Danes je Vivi skoraj popolnoma samostojna in raziskuje širšo okolico. »Zdaj prihaja k nam bolj na obisk, večino časa pa preživlja naokrog,«  je pojasnila Mojca. Skrbi jo vse nevarno, kar nanjo preži: »Morala se bo sama naučiti, kaj je nevarnost. Mi smo jo vzgojili, kolikor smo lahko, zdaj pa mora sama naprej.«

Vivi bo poiskala vašo družbo

Mojca si srčno želi, da bi ljudje razumeli in sprejeli njeno srako: »Vivi ni nevarna, to je radoveden ptiček, ki si želi človeške družbe. Seveda se lahko ljudje srake nekoliko ustrašijo, če nenadoma prileti v njihovo bližino. Če ji damo priložnost, se bo približala, si vas bo ogledala in bo začela komunicirati z vami na svoj način. Če ji boste všeč, lahko pristane na vaši roki, rami ali celo na glavi. Morda bo dovolila, da se dotaknete njenega kljuna ali krempljev, nima pa rada božanja po perju.«

Zdaj je Vivi stara okoli tri mesece, postaja odrasla sraka in si že samostojno išče hrano. Kruh, slaščice in začinjena človeška hrana ji povzročajo prebavne težave, zato Mojca prosi, da je s tem ne hranijo. Njena hrana so predvsem črvi in žuželke, pa tudi jagodičevje in semena.