Velenje, 31. avgusta – Pod lesenim cimpranim obokom imitacije rudniškega rova v Muzeju premogovništva Slovenije sta svoje poročne zaobljube obnovila Anica in Ivan Kunej, ki sta si zvestobo obljubila 4. septembra 1964. leta. »Malo ljudem uspe jesen svojega življenja preživljati v dvoje kot mož in žena, še manj jih je, ki skupno – 60 let trajajočo zakonsko zvezo – potrdijo z diamantno poroko. Z globokim spoštovanjem občudujemo vaju, draga Anica in Ivan, vajino ljubezen, zvestobo in bogato življenjsko pot,« ju je v uvodu nagovoril dr. Franc Žerdin, župnik Luka Mihevc pa dodal, da se visoke obletnice porok ne imenujejo zaman »zlate«, »diamantne« in »biserne«. »Ker so to dragocenosti, ki so obrušene in trdne,« je dejal.
Z Dolenjske v Ljubljano in Velenje
20-letna Anica, doma iz Račje vasi blizu Cerkelj na Dolenjskem, in prav toliko star Ivan, Velenjčan, sta se srečala v Ljubljani. Ona se je, kot enajsti otrok od dvanajstih v družini, odločila prekiniti trdo in skromno življenje na domači kmetiji, se čimprej izučiti za poklic in postati neodvisna. Izšolala se je za trgovko in prvo službo našla v Ljubljani.
Ivan je bil edinec v delavski družini. Bil je odličen učenec, zato mu je Rudnik lignita Velenje podelil štipendijo za izobraževanje na Rudarski tehnični šoli v Ljubljani. Po končanem izobraževanju se je zaposlil v takratnem Rudniku lignita Velenje in ostal v tem rudarskem kolektivu do upokojitve. Leta 1964 se je na Ivanovo željo tudi Anica preselila v Velenje, kjer so jo z veseljem zaposlili v trgovskem podjetju Velma. Tu je ostala celotno delovno dobo ter bila zelo priljubljena in cenjena sodelavka.
Ivan je v rudniških rovih kot odgovoren za mnoge sodelavce in jamski reševalec doživel mnogo preizkušenj, lepih in manj lepih, tudi tistih najhujših, povezanih z nesrečami. Njegov odnos do dela je bil vedno strokoven, odgovoren in tovariški, zaradi česar je bil spoštovan kamerad in predstojnik, ki so mu sodelavci zaupali.
Otroci so za srečo
Prav posebno srečo, radost in ponos sta Ivan in Anica doživljala, ko so v njuno življenje vstopali otroci. Najprej hčerka Andreja, zatem Barbara in še sin Janez. Za tako številno družino je bilo prostora v stanovanju na Šercerjevi ulici v Velenju kmalu premalo, zato sta v letu 1974 v Podkraju pri Velenju začela graditi stanovanjsko hišo, novi dom, v katerega so se presrečni vselili leta 1977.
V desetletjih do danes se je družina zelo povečala, saj se je Ivanu in Anici pridružilo šest vnukinj in vnukov ter kar osem pravnukinj in pravnukov. Niso se razselili daleč, sin živi celo v domači hiši, zato se pogosto srečujejo in družijo.
Slavljenca ob delu v hiši in skrbno urejeni okolici pokonci držijo tudi srečanja s številnimi prijatelji. Domala vsako dopoldne ima Ivan stalno omizje pri Ribiškem domu ob Škalskem jezeru, kjer ob kavi z nekdanjimi kameradi razpravljajo o vseh pomembnih in nepomembnih stvareh.
Zato sta na svoje slavje ob diamantni poroki povabila tudi te svoje »kavopivske« prijatelje in zato je Ivan na naše vprašanje, kako se počuti ob slavju, zelo čustveno najprej dejal: »Rad bi se zahvalil vsem, najprej seveda družini, in svojim stanovskih prijateljem. Za vse!«
Pa še za kakšen nasvet, kako doživeti 60 let zakonske zveze, smo ju pobarali. »S kompromisi, brez tega ne gre. Se lahko skregaš, a je treba odpustiti in priznati tudi svoje napake,« je bil kratek Ivan. »Malo je treba potrpeti. Greva malo stran, pa hitro prideva nazaj,« pa je dodala Anica. In Ivan še, da je za dolg zakon pomembno, da ni prisotno ljubosumje. »Midva sva si celo življenje zaupala. Prav tako ne sme biti muhanja, zamere ali, kot rečemo, »slike brez tona«,« sta se zasmejala. Ponosna sta na to, da sta skupaj že 60 let, in še načrtujeta kakšno obletnico, saj imata dolgoživost v rodu.
