Zaradi ugodnih vremenskih razmer letos ponovno opažamo več hruševega ožiga. Ker bolezen nima več statusa karantenskega škodljivega organizma, Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) opozarja, da morajo za izvajanje zaščitnih ukrepov poskrbeti imetniki rastlin sami in ne več fitosanitarni inšpektorji.
Bakterija okužuje sadne in okrasne rastline
Hrušev ožig je nevarna bolezen, ki okužuje okoli 200 različnih vrst rastlin iz 40 rodov iz družine rožnic, predvsem sadne in okrasne rastline. Pri bolj občutljivih vrstah, kot so kutina, hruška in jablana, povzroča sušenje vej in celih rastlin, pri manj občutljivih rastlinah se posušijo posamezni okuženi cvetovi in poganjki. Bakterija se lokalno širi s pomočjo vetra in dežja, prenašajo jo čebele, druge žuželke in ptice. Na večje razdalje se širi z okuženim sadikami.
Na kaj moramo biti pozorni?
Tipična bolezenska znamenja so venenje, rjavenje in odmiranje cvetov in pecljev, venenje in povešanje poganjkov v obliki pastirske palice, kasneje pa rjavenje ali počrnelost listov. Na površini poganjkov se lahko izloča bakterijski izcedek, sestavljen skoraj v celoti iz bakterij in s sladkornim izločkom nudi boljši oprijem za prenašalce (žuželke). Izloček je sprva brezbarven do mlečno bel, s staranjem pa se spremeni v jantarno rumeno do rjavo barvo in se strdi.
Okuženi poganjki dobijo ožgan videz; mladi vršički dobijo oranžno barvo, veje in vejice venijo, se sušijo in potemnijo (rjavi pri jablanah, črni pri hruškah, rdečerjavi pri ostalih gostiteljskih rastlinah). Širjenje bakterij iz poganjkov v veje lahko vodi v propad večjih vej ali celih rastlin. Značilno je tudi odmiranje plodov, ki potemnijo, se zgrbančijo in posušijo in ostanejo na rastlini tudi čez zimo. Pod lubom je lahko les rdeče obarvan.
Jeseni lahko opazimo predhodno rdečenje in rumenenje listov pri rastlinah, ki sicer ne kažejo bolezenskih znamenj, vendar so latentno okužene. Ker se bakterije navadno nahajajo tudi v delih rastline, ki je oddaljen od vidnih znamenj okužbe, je izrezovanje vej večkrat neučinkovito.
Pozornost na odpadanje cvetov in rjavenje listov
Pri ostalih gostiteljskih rastlinah, kot so panešplja, glog, ognjeni trn in jerebika, so znamenja bolezni neznačilna. Opazimo le odpadanje listov cvetov in rjavenje listov. Pri ognjenem trnu so pogosto okuženi le sadeži in cvetovi. Pri manj občutljivih rastlinskih vrstah se posušijo posamezni okuženi cvetovi in poganjki, rastlina pa lahko še mnogo let raste naprej, preden opazimo, da je okužena. Ves ta čas pa predstavlja žarišče bolezni, saj služi kot rezervoar bakterij, ki jih žuželke v času opraševanja cvetov prenašajo na okoliške rastline in s tem širijo okužbo.
Širjenje in poti prenosa
Bakterija se lokalno širi kapljično, in sicer s pomočjo vetra in dežja, prenašajo jo ptice in žuželke ter človek s svojo aktivnostjo. Na večje razdalje jo lahko prenesemo z okuženimi cepiči, podlagami ali sadikami, s prometnimi sredstvi, lahko pa jo prenesejo tudi ptice selivke. Če je bakterija na nekem območju že navzoča, je njeno lokalno širjenje v času cvetenja povezano s čebelami in drugimi žuželkami. Bakterija vdre v rastlino skozi naravne odprtine, rane ali skozi cvet, na površini katerega se močno namnožuje. Obseg in hitrost širjenja bolezni sta odvisna tudi od klimatskih razmer, dobro se širi ob visoki zračni vlagi in visoki temperaturi. Čeprav se bakterije lahko razmnožujejo pri 3–37 °C, je optimalna temperatura med 25 in 27 °C.
Pojavlja se v vseh državah Unije
Bakterija izvira iz Združenih držav Amerike in je bila v Evropi prvič ugotovljena v Angliji leta 1957. Od tam se je hitro razširila po vsej Evropi in je danes navzoča v vseh državah članicah EU. Omejeno je navzoča v vseh sosednjih državah, Avstriji, Madžarski in Hrvaški, pri čemer ima priznan status varovanega območja le še Italija v določenih regijah.
