Leta 1957 je bil ustanovljen na Velenjskem gradu, potem pa je po nekaj več kot štirih desetletjih našel svoje domovanje v avtohtonih rovih jame Škale Premogovnika Velenje, kjer je rudarstvo pred dobrima dvema desetletjema še vedno potekalo,« je na Turističnem forumu, na katerem je bila glavna tema dediščina premogovništva kot priložnost za turizem, razmišljala Tadeja Jegrišnik, vodja Muzeja premogovništva Slovenije (MPS) in službe za odnose z javnostmi.
Povsem na mestu je bilo vprašanje, kaj čaka muzej potem, ko se bo začelo zapiranje Premogovnika Velenje oziroma še kasneje, ko bo zaprt. Ga bo prevzel Muzej Velenje, bi ga že prej, ima za to vire – finančne in kadrovske?
»V bistvu je bil naš muzej ustanovljen kot muzej slovenskih premogovnikov, tako da je bil naš osnovni namen ohranjanje dediščine premogovništva in temu sledimo seveda še danes,« odgovarja Tanja Verboten, direktorica Muzeja Velenje. Nadaljuje: »V muzeju imamo še vedno shranjenih ogromno predmetov, arhivskih virov in fotografij. Še vedno predstavljamo in preučujemo premogovniško dediščino, kar je naš cilj tudi za naprej. Izredno pomembno se nam zdi, da poznamo lokalno okolje ter vzroke, zaradi katerih se je začelo spreminjati in razvijati in je takšno, kot je danes.«
Muzej Velenje in MPS sodelujeta, saj Muzej Velenje skrbi za premogovniške zbirke in pripravlja razstave. Strokovno sodelovanje se bo nadaljevalo. Da bi prevzel MPS, pa v tem trenutku ni mogoče, saj je ta v lasti Premogovnika Velenje.
»Želimo si, da bi bila končno sprejeta oba krovna zakona, to sta Zakon o postopnem zapiranju premogovnika in zakon o prestrukturiranju regije, v okviru katerih bi definirali tudi prihodnost tako premogovnika kot muzeja premogovništva Slovenije,« odgovarja Tadeja Jegrišnik. Ob tem pa računajo tudi na posluh ministrstva za kulturo, »saj zdaj, ko Muzej premogovništva Slovenije spada pod lastništvo Premogovnika Velenje, praktično ne moremo kandidirati na nobenem državnem razpisu. Nepovratna sredstva lahko dobimo le v okviru evropskih projektov. V tem času sodelujemo v projektu Coal Heritage, pri katerem gre za promocijo in ohranjanje premogovne dediščine v regijah, ki so šle skozi proces tranzicije oziroma se s tem šele soočajo,« je povedala.
Edinstveni Skok čez kožo
Ko govorimo o ohranjanju premogovniške tradicije, seveda pri tem ne moremo izpustiti prireditve Skok čez kožo, ki se je prvič odvila leta 1961 in jo vsako leto spremlja več tisoč domačinov in obiskovalcev. Bila je vpisana v register nesnovne dediščine, predstavlja pa sprejem novincev v rudarski stan. Kaj bo z dogodkom, ko novincev ne bo več? Kako bi ohranili to tradicijo?
Tadeja Jegrišnik: »Na okrogli mizi na turističnem forumu je padla dobra ideja, da bi s tradicijo nadaljevali, ker je v evropskem prostoru verjetno unikum. Sicer se dogajajo podobni dogodki in prireditve tudi v državah po Evropi, v katerih je imelo rudarstvo pomembno vlogo, vendar v precej manjši obliki. Tako kot je v Velenju, kjer se zbere več tisoč ljudi, kjer v svečanih uniformah prikoraka na mestni stadion več 100 sedanjih in nekdanjih zaposlenih v premogovniku, tako ni nikjer drugje. Menim, da bi se bilo res smotrno povezati tudi z ostalimi državami. Vpis v rudarsko šolo je vedno manjši, čeprav se je letos vpisalo celo nekaj več dijakov, kot smo upali ali pričakovali, a enkrat jih bo res zmanjkalo, tradicijo pa bi bilo v neki obliki smiselno ohranjati.«
Dejala je še, da se v Premogovniku Velenje, kljub temu da so v izjemno zahtevni situaciji, ko se bo odkopavanje premoga v Velenju počasi zaključilo, pogovarjajo tudi o kulturni dediščini. »Še vedno se trudimo ravnati družbeno odgovorno. Še vedno ohranjamo in podpiramo Pihalni orkester Premogovnika Velenje, ki bo letos obeležil 105. obletnico ustanovitve, in Rudarski oktet, ki bo letos obeležil 45 let delovanja. Skratka, dokler nam bodo sredstva in zmožnosti omogočale, se bomo trudili, da bomo te dejavnosti podpirali.«
