Leksikon na dveh nogah
Jožef Krajnc se je rodil 17. februarja 1821 v Škalah pri Velenju in kot otrok kazal izrazito zanimanje za branje in učenje, kmečka opravila pa mu niso bila blizu. Starši so spoznali, da ni rojen za delo na kmetiji, temveč za študij, in tako je bil kot dvanajstletnik poslan v Celje, kjer je nadaljeval šolanje na normalki in nato na gimnaziji. Tam je izstopal po znanju, marljivosti in izjemnem spominu, zaradi česar so ga šaljivo imenovali »leksikon na dveh nogah«. Živel je skromno in si z inštrukcijami finančno pomagal, a doživel hud pretres, ko je zbolel za mrzlico, ki jo je usodno prenesel na očeta, čigar smrt je pomenila konec finančne varnosti; odtlej si je moral šolanje v celoti plačevati sam. Po gimnaziji je leta 1841 vpisal študij v Gradcu in zaradi pomanjkanja sprejel službo vzgojitelja pri plemiški rodbini, s katero je bival v Gradcu in Radgoni, poleg vzgoje pa je prevzel vodenje graščinskih poslov. Leta 1845 je zaključil študij prava in dobil službo na magistratu v Radgoni, kmalu zatem v Gradcu, sočasno pa je nadaljeval s strokovnim izpopolnjevanjem.
Gospod politik
V Slovenskem klubu je leta 1848 postal eden ključnih govorcev, publicistov ter vidnejših političnih predstavnikov. Zavzemal se je za enakopravnost Slovencev in nasprotoval ideji Velikonemške države, ki bi v svoje okrilje vključila slovenske dežele. Prepričan je bil, da bi takšna ureditev izbrisala slovensko identiteto in Avstrijo spremenila v obrobno provinco nemške federacije. Zagovarjal je Avstrijo kot samostojno državo, v kateri bi bili Slovani in Nemci enakopravni na področjih jezika, kulture in političnih pravic. S članki je sprožil burne odzive nemških nacionalistov, ki so ga obtoževali separatizma in rusofilije, Krajnc pa je vztrajal, da Slovenci ne zahtevajo prevlade, temveč enakost. Prav ta nepopustljivost mu je prinesla priljubljenost med Slovenci na Štajerskem.
Julija 1848 je bil izvoljen za poslanca dunajskega državnega zbora kot predstavnik slovenjgraškega okraja. V parlamentu je pri narodnih vprašanjih dosledno zagovarjal slovenske interese, pri socialnih in ustavnih temah pa glasoval po lastni presoji; včasih z levico, drugič s konservativnimi poslanci. Sodeloval je pri razpravah o ustavi, svobodi tiska, šolstvu in upravi, se zavzemal za delitev oblasti, nasprotoval centralizaciji, zahteval enakovredno politično zastopanost narodnih skupnosti, boril se je tudi za slovensko federalno enoto znotraj države. Posebno se je zavzemal za odpravo fevdalnih bremen. Ko je bil sprejet zakon o odpravi podložništva, je novico sporočil svojim volivcem. Kmetje so ga sprejeli z navdušenjem, toda okorna razlaga je povzročila nemire na Šaleškem in nejevoljo med graščaki in cerkvenimi oblastmi. Ovadili so ga zaradi domnevnega hujskanja, bil je oproščen, a madež je ostal.
Profesor doktor Krajnc
Po zatrtju revolucionarnih gibanj in razpustitvi državnega zbora je zapustil politiko in se vrnil v Gradec, tam zaključil študij in bil avgusta 1849 promoviran v doktorja prava, se prijavil na razpis in bil decembra imenovan za docenta civilnega prava. Predavanja je izvajal v nemškem in slovenskem jeziku, s čimer je postal prvi univerzitetni profesor, ki je pravo poučeval v slovenščini. Čeprav je bil njegov zagon izjemen, zanimanja za slovenska predavanja v Gradcu ni bilo veliko in po nekaj letih jih je moral opustiti. Poskusi napredovanja so naleteli na odpor, najverjetneje zaradi političnega delovanja leta 1848. Kljub podpori posamičnih plemičev mu izredne profesure niso odobrili. To je pomenilo konec univerzitetne poti v Gradcu in sledila so leta negotovosti. Posvetil se je odvetniški praksi, opravil odvetniški izpit z odliko, a kandidatura za odvetniško mesto v Celju je propadla; verjetno zaradi starih političnih zamer. Zaposlil se je kot uradnik v Ljubljani. Čeprav se je poročil in ustvaril družino, je to obdobje opisal kot najtežje v življenju. Leta 1855 je bil imenovan za profesorja civilnega in trgovinskega prava v Sibinju in končno našel akademsko okolje, v katerem je lahko neovirano deloval in poučeval več kot petnajst let, bil spoštovan med kolegi in študenti ter slovel kot jasen, temeljit in predan pedagog. Po letu 1867 je v ogrski polovici monarhije uradni jezik postala madžarščina in ker tega jezika ni obvladal, je moral zapustiti univerzo. Leta 1870 je postal profesor na univerzi v Innsbrucku, leta 1871 pa je bil imenovan za profesorja civilnega in rudarskega prava na praški univerzi, in to sredi hudih narodnostnih napetosti med Nemci in Čehi. Njegovo imenovanje je sprožilo študentske proteste, a jih je hitro presegel. Žal mu ni bilo dano dolgo delovati. Po treh letih poučevanja je 22. februarja 1875 umrl star komaj 54 let; hitro je poniknil v pozabo.
Zanimanje zanj se je okrepilo v zadnjih letih, zlasti ob 200. obletnici njegovega rojstva leta 2021, ko so v Škalah postavili spominsko obeležje in kip, Krajncu pa so se poklonile tudi pravne ustanove, denimo s kipom na Pravni fakulteti v Mariboru. Pomembno vlogo pri obujanju spomina sta imela lokalna skupnost in društvo Revivas Škale, ki ga je prepoznala kot osrednjo zgodovinsko osebnost kraja, leta 2024 pa je izšla monografija Jožef Krajnc in Sistem avstrijskega splošnega zasebnega prava (DV).
Oče pravne besede
Prvo prelomno Krajnčevo delo je bil prevod Občnega državljanskega zakonika (ODZ), civilnega zakonika avstrijske monarhije. V času, ko se je Krajnc lotil prevajanja, slovenščina še ni imela razvitega pravnega besednjaka. Pravna stroka je delovala pretežno v nemščini in latinščini, slovenski jezik pa je šele vstopal v uradno in znanstveno rabo. Prevedel je več kot 1.500 paragrafov ODZ in postavil temelje slovenskemu pravnemu izrazoslovju. Krajnc sodi v prvo generacijo pravnikov, ki so zavestno ustvarjali temelje slovenske »pravne šole«. S prevodom ODZ je slovenščina dobila avtentično besedilo temeljnega civilnega zakonika, kar je bil izjemen kulturni in pravni dosežek. Seveda prevod ni bil popoln. Zaradi pomanjkanja ustaljenega izrazja so bile nekatere rešitve nerodne, arhaične ali pretirano »slovenjene«. A kljub pomanjkljivostim je Krajnčev prevod postavil temelj, brez katerega slovenska pravna terminologija ne bi mogla dozoreti.
Osrednje in najpomembnejše Krajnčevo delo pa je Sistem avstrijskega splošnega zasebnega prava, ki je izšel leta 1885, deset let po njegovi smrti. Predstavlja celovito in sistematično razlago civilnega prava in sodi med najpomembnejše pravne priročnike svojega časa. Krajnc je skušal civilno pravo prikazati kot notranje povezan sistem, pri čemer je spretno združeval rimsko pravo, filozofijo in za njegov čas sodobno zakonodajo habsburške monarhije. Delo je bilo namenjeno tako študentom kot pravnikom in je postalo učno gradivo na vseh univerzah. Po ocenah sodobnikov je bilo izjemno temeljito in metodološko dovršeno ter je bistveno prispevalo k razumevanju in razvoju civilnega prava. Velja za prvo v avstrijskem prostoru, ki je civilno pravo razdelilo na splošni del, obligacijsko, stvarno, družinsko in dedno pravo, torej na način, kot ga delimo še danes.
Krajnc je iz Škal pri Velenju odšel v širni svet in je s svojim delom odločilno prispeval k razvoju slovenskega pravnega jezika in misli. Njegova zapuščina povezuje prostor Šaleške doline s širšim slovenskim in evropskim pravnim okoljem; in prav v tem je njena trajna vrednost in njegov ne le obči, marveč tudi lokalni pomen.
