Eni ga imate polne gredice, spet drugim nikakor ne uspeva ... Dajemo ga v solato, juhe, prikuhe, mezge, hamburgerje, lahko ga sušimo in tudi vložimo ... Botanično gledano je paradižnik sadje (natančneje jagoda), ker nastane iz cvetnega pestiča in vsebuje semena, kulinarično pa ga večinoma obravnavamo kot zelenjavo, saj ni sladek. Vsebuje veliko vitamina A in C.

Obstaja več kot 10.000 sort

Paradižniki obstajajo v različnih oblikah, velikostih in barvah – od rdečih, rumenih in oranžnih do celo črnih in zelenih. Je priljubljena vrtnina tudi v deželah, kjer nimajo primernih klimatskih razmer za njeno pridelavo. Obstajajo razne vrste paradižnika, ki se med seboj razlikujejo bolj po obliki in barvi, manj pa po vsebini ter hranilnih vrednostih.

Kot večina povrtnin tudi paradižnik vsebuje mnogo vode in relativno majhne količine suhih koristnih snovi – okoli 94 % vode, 1 % beljakovin, 0,3 % maščob in 4 % ogljikovih hidratov. Vsebuje tudi minerale, posebno kalcij, magnezij in železo. Rdečo barvo mu daje likopen, njegova lastnost pa je, da se z dviganjem temperature intenzivnost rdeče barve povečuje. Bogat je tudi z določenimi organskimi kislinami, ki ugodno vplivajo na naše notranje organe. Ko so paradižnik v 16. stoletju pripeljali v Evropo, so ga sprva imeli za strupenega – zlasti zaradi podobnosti z volčjo češnjo, kar se je kasneje seveda izkazalo za napačno.

Katere so najpogostejše težave pri pridelavi?

Paradižnik je ena najpomembnejših vrtnin na slovenskih vrtovih, kar pa ne pomeni, da nam ne povzroča tudi precej sivih las. Najpogostejša težava, s katero se srečujemo, je pomanjkanje kalcija ali kalija, zato konice plodov počrnijo ali pa plod ne dozori. Pojavljajo se tudi glivične bolezni (paradižnikova plesen, pegavost, pepelovka, siva plesen,…), napadajo pa ga tudi virusi in škodljivci. 

Na srečo niso preveč pogosti, a se kljub temu pojavljajo, pravijo agronomi. Z virusi so pogosto okuženi že semenski material ali sadike, ki jih kupimo v trgovini. Zanemariti ne smemo niti prenašanja virusov s škodljivci, kot so npr. uši in resarji. Ti sesajo rastlinske sokove in tako prenašajo virus z ene rastline na drugo. Med najbolj pogostimi je virus mozaika, pojavljajo pa se tudi virus lisavosti in pritlikavosti, virus pegavosti in uvelosti paradižnika.

Virusi se prenašajo z rokami, orodjem in obleko

Napadene rastline imajo v primeru virusa zelo podobne simptome. Na listih je svetlo- do temnozelen mozaik, listne ploskve imajo drobne mehurje, najmlajši listi so iznakaženi (ostanejo ozki). Pogoste so tudi nekroze (odmiranje tkiva) na listih. Plodovi so manjši in plutasti. Virusi se prenašajo z rokami, orodjem in obleko. Okužene rastline je treba takoj uničiti in odstraniti z vrta. Tobakov mozaični virus se prenaša tudi s cigaretami, zato se ne dotikamo rastlin, če smo kadili, in ne kadimo v rastlinjakih. 

Kako prepoznamo pomanjkanje kalcija?

Pomanjkanje kalcija se izrazi kot gniloba okoli muhe plodu. Pojavi se na prvih plodovih, pogosto v suhem, vročem vremenu. Da preprečimo to bolezen, je treba zagotoviti dovolj vlage v tleh in redno zalivati z gnojilom kalija. Ker je poletje tu, je dobro rastline s primernim gnojilnim sredstvom poškropiti na 2–3 tedne. Vse problematične plodove odstranimo ali pojemo, če so že dovolj zreli. 

Pokanje plodov je posledica slabih rastnih pogojev in ne posledica napada bolezni ali škodljivca. Gre za kombinacijo slabe osvetlitve, preveč ali premalo vode, nepravilnega dognojevanja. Navpično pokanje je resna težava, ki se pojavi v vlažnem in toplem vremenu, ko plodovi rastejo hitreje kot povrhnjica plodu. Radialno pokanje, ki se kaže kot popokani krogi na vrhu plodov, so posledica toplega vremena v kombinaciji z obilico vode. 

Tudi sončni ožig je zelo pogost v začetku poletja, ko sije močno sonce, ki povzroča težave predvsem na mladih plodovih. Začetni simptomi so bele, svetle lise na plodu, ki se kasneje vdrejo in zgubajo. Tu hitro pride do okužbe z boleznimi. Tako poškodovane zelene plodove poberemo in jih dozorimo doma. Če jih pustimo, takšne rane hitro vodijo v okužbo z glivičnimi boleznimi.

Veliko škodljivcev

Koloradski hrošči napadejo tudi paradižnik, če v bližini ni krompirja ali jajčevcev. Treba je biti pozoren tudi na tega škodljivca. Pršice najdemo na spodnji strani listov kot drobne pikice ali tanko pajčevino. Uničujejo in poškodujejo liste, mi pa jih uničimo s fitofarmacevtskim sredstvom. Rastlinjakov ščitkar je velik problem, ker tako odrasli osebki kot ličinke sesajo rastlinske sokove in izločajo medeno roso, na katero se hitro naseli glivična bolezen – sajavost. Identične težave povzročajo tudi uši.

Paradižnikov molj napada predvsem paradižnike, najdemo pa ga tudi na jajčevcu. Povzroča gnilobo plodov. Velika težava je v tem, da ima škodljivec 10 do 12 rodov na leto. Ličinke povzročajo poškodbe na plodovih, listih in steblu. Na listih uničujejo samo listni pecelj in debele žile, listno ploskev pustijo. Na steblih opazimo navrtane poškodbe. Proti škodljivcu se borimo s pravilnim kolobarjem ter uporabo protiinsektnih mrež in feromonskih vab. 

Zvijanje listov je posledica zelo visokih temperatur, predvsem v kombinaciji z visoko stopnjo vlage v zemlji. Treba je poskrbeti za primerno drenažo oziroma dovolj odcedno zemljo, v kateri rastejo paradižniki. Kljub temu da so listi zviti, še vedno opravljajo svojo funkcijo in bodo prehranili plodove.

Če imate težave z želodcem, se mu izognite

Paradižnik vsebuje visoke ravni kislin, kot sta citronska in jabolčna kislina, ki lahko sprožijo zgago ali poslabšajo refluks. Zato se izogibajte paradižnikovim omakam in jedem, kot je pica. Poskusite z alkalnimi živili, recimo banano, in se posvetujte z zdravnikom o zdravilih, kot so inhibitorji protonske črpalke. Paradižnik lahko tudi pri ljudeh s sindromom razdražljivega črevesja zaradi fruktoze in vlaknin povzroči napenjanje ali drisko. Kisline v paradižniku lahko dražijo občutljivo želodčno sluznico, kar vodi v bolečine ali slabost. Jejmo ga torej v primernih količinah.