Vabimo vas k izboru osebnosti julija, zmagovalec pa se bo uvrstil v nabor kandidatov za osebnost leta 2025. Tokrat lahko izbirate med Kolomanom Lainščkom, predsednikom slovenske Zveze brigadirjev in Velenjskih brigadirjev, najstarejšo šoštanjsko gasilsko veteranko Rozalijo Mlakar in Žigo Kočevarjem, direktorjem Zavoda eMCe plac. Pokrovitelj letošnjega izbora Naj osebnosti je Kmetijska zadruga Šaleška dolina.

Koloman Lainšček, predsednik Zveze brigadirjev Slovenije in Velenjskih brigadirjev

Koloman Lainšček, upokojeni rudar, je gonilna sila brigadirjev. Društvo brigadirjev Velenje se aktivno vključuje v različne prostovoljske akcije. Iskreno pove, da vedno pomagajo tistemu, ki pomoč potrebuje. Brez oklevanja se odzovejo na aktualne potrebe skupnosti, kjer je njihova pomoč še kako potrebna. Predvsem v obliki dela, saj, kot rad doda v šali, nimajo denarja, imajo pa dve roki. Pomagali so ljudem po poplavah, pogozdovali Kras, v Velenju redno pobirajo viške hrane trgovin, ki so namenjeni najbolj ranljivim skupinam ipd. »Mi smo aktivni predvsem na lokalnem področju, pomagamo ljudem, ohranjamo zgodovino, ohranjamo arhive. Brigadirji delamo zastonj, a ne zaman.« Žalosti ga, da se na različne razpise, na katerih bi pridobili sredstva, ne morejo prijavljati, saj nimajo statusa organizacije v javnem interesu. »Radi bi pridobili status veteransko-prostovoljnega združenja, saj menimo, da naša dolgoletna tradicija – več kot 80 let prispevamo k ohranjanju in gradnji narodne zavesti – upravičeno predstavlja del slovenske zgodovine. Status v javnem interesu bi bil za nas pomemben znak priznanja in spoštovanja, kot ga imajo tudi drugi, ki so prav tako prispevali k domovini.«

Njihov cilj je pridobiti več mladih članov, da bi nadaljevali s tradicijo prostovoljnega dela. »Društvo brigadirjev Velenje ima kar nekaj mladih članov, a zaradi študijskih in službenih obveznosti vsi ne morejo redno sodelovati. Tisti, ki lahko, pa ostajajo zelo aktivni,« pravi Lainšček, ki je zaslužen za prenekatere izvedene projekte, a nikoli ne govori v ednini.

V začetku letoŠnjega julija so se v okviru Zveze brigadirjev Slovenije štiri dni mudili v Beogradu, na Mednarodnem srečanju brigadirjev nekdanje Jugoslavije. »Šli smo z namenom povezovanja, kajti brigadirji se nismo nikoli razdvajali, še vedno delujemo. Kolegi na jugu sicer lahko delujejo nekoliko drugače kot mi, zakonodaja jim namreč to omogoča, pri nas ne.« Ponosno doda še, da so z različnimi promocijskimi materiali predstavljali Velenje in tudi Slovenijo. »Pripravljali smo jedi naše domovine in s kranjsko klobaso, krompirjevo solato in potico navdušili obiskovalce ter med vsemi ekipami tudi zmagali. Mnoge smo presenetili, jih navdušili. Velenje in Slovenijo smo predstavili v res lepi luči.«

Rozalija Mlakar, gasilska veteranka in prostovoljka

Rozalija Mlakar, gasilska veteranka in prostovoljka iz Šoštanja pri 91 letih še vedno s srcem opravlja svoje poslanstvo. Letos je bila znova med najbolj predanimi udeleženci na že 40. tekmovanju starih brizgaln, kjer je še enkrat več dokazala, da leta niso ovira, če ima človek voljo in srce na pravem mestu. Na vprašanje, kaj je skrivnost njene dolgoživosti, odgovori preprosto in iskreno: »Mislim, da je to, da si vedno aktiven, dobre volje in da imaš vedno nekaj, kar moraš narediti.« In res, Rozalija že vse življenje ostaja vpeta v različne oblike prostovoljstva. Je prejemnica priznanja Zveze delovnih invalidov Slovenije, izjemno dejavna članica odbora Društva invalidov Šoštanj, predvsem pa dolgoletna in zvesta članica Prostovoljnega gasilskega društva Šoštanj - mesto. Ljubezen do pomoči drugim jo spremlja že od mladih nog: »Jaz sem tak človek, da rada vsakemu pomagam. Rada sem v družbi in rada delam to,« pravi s toplim nasmehom.

Že kot mlado dekle se je pridružila gasilcem, nato pa jo je življenjska pot za nekaj časa odnesla drugam. Deset let je delala v Tovarni usnja Šoštanj, pozneje se je odpravila tudi v tujino. A srce jo je vleklo domov. Ko se je vrnila, se je takoj znova vključila v gasilsko društvo, kjer je aktivna še danes. Kot pravi sama, je invalidsko upokojena, a kljub temu že od leta 1985 v društvu invalidov deluje povsem prostovoljno. Tam je pripravljena pomagati pri vsem, od organizacije dogodkov do vsakdanjih opravil.

Za svoje dolgoletno delo je prejela priznanje, kar ji veliko pomeni. »To sem pa jaz... že dolga leta v društvu invalidov. In so nekako zaznali, da bi si zaslužila eno priznanje. Da sem po tolikih letih vedno pripravljena za vsako delo, organizacijo... in so mi dali priznanje.« Tudi svojo vlogo med veterani jemlje zelo resno, a hkrati z veliko ljubeznijo. »Mislim, da če ne bi bila gasilka, če ne bi tekmovala... Ne vem, če bi sploh zdržala. Takšna sem po naravi.« Gasilstvo ji pomeni več kot le dejavnost. Je način življenja, ki ji daje moč in veselje. »Družimo se, hodimo na tekmovanja... mi smo kot ena družina.«

Z veliko topline in spoštovanja govori tudi o mlajših generacijah gasilcev. »Tudi oni so zelo pridni. Delavni, zagnani na vajah, na tekmovanjih. Res jih je treba pohvaliti.« V svoji bogati zgodovini je sodelovala pri številnih tekmovanjih in dogodkih, a največ ji pomeni prav povezanost med člani društva. Na vprašanje, kaj bi svetovala mlajšim, pravi preprosto: »Spoštovanje. Delavnost. To je najbolj pomembno.« Tudi v prihodnje si želi ostati aktivna, zdrava in povezana s svojimi ljudmi. Želje pa: »Da bi dolgo živela, da bi bila zdrava, da bi lahko prostovoljno delala, se družila in tekmovala. To je moj moto.«

Žiga Kočevar, direktor Zavoda Mladine Šaleške doline (Zavod eMCe plac)

Žiga Kočevar že vrsto let deluje v dobrobit mladih. Letos julija je nasilju odločno rekel ne in začasno zaprl Klub eMCe plac. »To je prostor, kjer so dobrodošli vsi – dokler spoštujejo druge. Če izgubimo to načelo, izgubimo svojo identiteto. Naš prostor bogatijo različne subkulture, jeziki in zanimanja. Če pa nekdo tega ne spoštuje, če je nasilen ali ruši naše delo, potem tu nima prostora. Zato je bilo zaprtje kluba jasen signal: nasilje nima vstopa v eMCe plac,« je odločen.

Pri vodenju prisega na prijazen in spoštljiv odnos. »Z ekipo nimamo zgolj formalnih vezi – bolj smo kot družina. To pomeni, da jim stojim ob strani tudi pri kakšnih osebnih izzivih. Zelo cenim samoiniciativnost in odprt sem za predloge. Imam veliko idej in največji užitek je, ko jih lahko uresničujem skupaj z ljudmi, ki razmišljajo podobno. Res je, da imam svoja načela, a verjamem v drugo, včasih tudi tretjo priložnost – predvsem ko gre za mlade. Trudim se, da z njimi govorim v jeziku, ki jim je blizu, saj je to temelj za medsebojno zaupanje«. Najraje ustvarja – tako programsko kot tudi na področju kulinarike, ki jo razvijajo v klubu.

Največji izzivi pa so prav gotovo povezani z delom z mladimi, ki imajo manj priložnosti in se soočajo z različnimi stiskami. »Tu ni univerzalnih rešitev – zahteva se veliko potrpežljivosti, razumevanja in včasih tudi trših odločitev.« Pohvali se lahko s številnimi dosežki: »V zadnjih petnajstih letih sem organiziral vrsto dogodkov, na katere sem zelo ponosen. Dijaški festival Park s5 dogaja poteka od leta 2008 in še danes, prav tako kulinarična Promenada okusov, ki jo izvajamo od leta 2015. Spomnim se posebnih projektov, kot so Koncert na strehi Mladosti (2014), Dogodki na Velenjskem gradu ali Najglobji stand-up v Muzeju premogovništva (2013). Največji dosežek pa je leto 2024, ko smo z ekipo mladih v eMCe placu izvedli kar 209 dogodkov – to je bil res presežek, ki je dokazal, da skupaj zmoremo ogromno.«

Kaj pa glas mladih v prihodnosti? »Preprosto – poslušati jih je treba in njihove ideje jemati resno. Če jim damo priložnost, da sami ustvarjajo dogodke, prevzemajo odgovornost in razvijajo svoje talente, potem se njihov glas sliši na najbolj avtentičen način. Mladi so velik zaklad, a družba jih pogosto podcenjuje. Naša naloga je, da jih podpremo in jim damo prostor, ki si ga zaslužijo.«