V svoji več kot 755-letni zgodovini je Velenjski grad zamenjal številne lastnike. Zadnji med njimi so bili goriški grofje Coronini Cronberg, saj je bil grad po drugi svetovni vojni nacionaliziran. Danes je v lasti MO Velenje, v njem pa ima svoj sedež Muzej Velenje.
Podobno kot Valvasorji, Zoisi in Codelliji so bili tudi Coroniniji iz Lombardije. Izhajali so iz razvejane rodbine Locatelli, ki je v Bergamu izpričana že v 12. stoletju. Na območje Furlanije in v Gorico so se naselili proti koncu 15. stoletja in se postopno povzpeli vse do državnih grofov Svetega rimskega cesarstva. Rodbina, ki je v grbu Locatellijevo sovo zamenjala s krono in ki je svoja posestva razširila tudi po preostalem ozemlju današnje Slovenije, se je postopno razdelila v tri pomembnejše veje; ob kromberški sta se oblikovali še tolminska inšempetrska. Do danes so vse tri po moški liniji izumrle.
Družina Coronini Cronberg
Družina Coronini Cronberg je svojo matično posest oblikovala na območju današnjega Kromberka. Z nakupom dvorca Zingraf leta 1820 so »sedež« družine prenesli v današnjo palačo Coronini Cronberg v Gorici, grad Kromberk pa je postal njihova poletna rezidenca.
Velenjski grad je v last družine Coronini Cronberg prišel v času prve svetovne vojne, kamor se je družina zatekla v času begunstva. Umaknili so se k sorodnikom, saj je bil grad Velenje tedaj v rokah Ivana Adamovicha de Csepina in njegove žene Theresie, rojene grofice Westpahlen zu Fürstenberg, mlajše sestre Olge Coronini.
Coroninijeva posestva na Goriškem so med vojno utrpela veliko škodo, med drugim tudi palača v Gorici in grad Kromberk, ki je leta 1916 pogorel. Družina je v tridesetih letih preteklega stoletja začela z njegovo obnovo, a je bil med drugo svetovno vojno grad ponovno požgan. Po vojni je Kromberk ostal na jugoslovanski strani in od leta 1954 je v gradu sedež Goriškega muzeja. Družina Coronini se je naselila v palači v Gorici in jo imela v posesti do Viljemove smrti 13. septembra 1990. Z njegovo smrtjo je izumrla kromberška veja Coroninijev.
Nikoleta in Viljem
Grad Velenje sta Karel Maria grof Coronini Cronberg (1870–1944) in njegova žena Olga, rojena grofica Westphalen zu Fürstenberg (1869–1958), kupila 17. julija 1918. Še naprej pa so v gradu kot najemniki živeli njihovi sorodniki Adamovichi, vendar so tudi Coroniniji prihajali v Velenje. Domačini se še spominjajo Coroninijevega orla, za katerega so velenjski otroci lovili mačke in si s tem prislužili kakšen dinar, pa tudi zabav najstarejšega sina Karla in Olge, Franca Coroninija (rojen 1899). Umrl je 10. februarja 1964 in ob smrti »bivšega posestnika Velenjskega gradu« so bile maše zadušnice tudi v Velenju.
V zakonu se jima je rodila še hči Nikoleta (1896–1984) in sin Viljem (1905–1990). Medtem ko je bila Nikoleta poznana po svoji pomoči med prvo in drugo svetovno vojno in je leta 1963 za zasluge prejela visoko odličje malteškega viteškega reda, pisala pa je tudi leposlovne članke (predvsem za otroke) in ilustrirala, je Viljem, ki je sicer diplomiral iz prava, kot velik navdušenec nad umetnostno zgodovino, ki jo je študiral na univerzi v Nemčiji, zajadral v kulturno-umetniške vode in se uveljavil kot zbiratelj in raziskovalec. Družinsko palačo je zapustil t. i. Fundaciji Coronini Cronberg, ki je stavbo preuredila v muzej.
Ljubezen do umetnosti je Viljem najverjetneje podedoval po svojem očetu Karlu. Slednji se je, čeprav je bil njegov oče Alfred predvsem aktiven kot politik in je kot poslanec podpiral zahteve za enakopravno rabo slovenskega jezika, slovensko šolstvo, gospodarski dvig slovenskega podeželja ipd., uveljavil kot slikar krajinar. Znan je po vedutah Gorice in okolice, pa tudi Velenja, kamor se je družina zatekla v času med prvo svetovno vojno. Tako je Karel Coronini med drugim sodeloval tudi na »prvi umetnostni razstavi«, ki se je po prvi svetovni vojni, konec leta 1920, odvila v Mariboru. Sodeloval je kar s štirimi svojimi deli, in sicer s slikami Polje v cvetju (olje), Zimska pokrajina (olje), Hiša v vrtu (olje) in Motiv iz Velenja (olje).
