Kresna noč, ki jo praznujemo v noči s 23. na 24. junij, je poletni ljudski praznik. Ima različna imena: kres, kresni večer, ivanje, šentjanževo ali tudi kupalo. Praznovanje kresne noči je povezano s poletnim sončevim obratom, ki mu rečemo tudi poletni solsticij. To je najdaljši dan v letu. Ni vedno na isti dan, običajno pa je med 20. in 23. junijem. V času poletnega solsticija so se v naših krajih ohranili mnogi običaji in praznovanja.

Beseda kupalo je vseslovanska

Kresna noč ali kupalo je eden najbolje ohranjenih tradicionalnih praznikov in eden pomembnejših ljudskih praznikov, saj je povezan z letnim ciklom. Zanimivo je, da kresno noč praznujejo ljudje po vsem svetu in so ga praznovale skoraj vse stare kulture.
Poletni sončni obrat so tako praznovale že stare civilizacije, poznan je bil Rimljanom, Grkom in Indoevropejcem. Kres je bil že sončni praznik perzijskega boga Mitre, boga sonca in svetlobe, ki so ga Rimljani prevzeli za svojega, zato najdemo spomine na njegovo čaščenje tudi na naših tleh, recimo na Ptuju in v Beli krajini. Prav tu poznajo t. i. risijo. Na ivanje so ljudje poleg žganja kresov prožili ognjene krožce, nosili velike plamenice, peli in plesali okoli ognja v smeri gibanja sonca in takali goreča kolesa. Na Notranjskem so fantje spuščali po bregu stara »križna« (križevnata) kolesa.
Beseda kupalo je vseslovanska in jo pod istim ali podobnim imenom poznajo vsi Slovani. Po mnenju nekaterih kupalo pomeni kopati se, ker je kopanje v reki bilo vedno del kupalskih obredov. 
Na kupalo lahko opazujemo navidezno igro sonca. Do tega dne se dan daljša, nato pa sonce »obstane«, saj pride do svojega skrajnega položaja. Od tega dne naprej se dan krajša. Na kupalo zato sonce obstane več dni in se ne daljša in ne krajša. Odmev tega vidimo v folklori, kjer se to zrcali v ljudskih pesmih in povedkah.

O kresi se dan obesi

Naš pregovor pravi: O kresi se dan obesi ali prebesi, kar pomeni, da se začne počasi krajšati. Od zimskega solsticija je minilo natanko pol leta in Sonce je stopilo v zodiakalno znamenje Raka ali egipčanskega Hermo-Nubisa, indijskega Katakama in drugih podobnih povezav. Sonce v tem času doseže največji severni odklon od ekvatorja, torej je od njega najbolj oddaljeno. 
Skozi to točko gre vzporednik severni (Rakov) povratnik. Rak (Cancer) zaznamuje izvor, spremembo sončevega gibanja oziroma shematsko prikazuje valove življenja. Gospodarica tega znamenja je Luna, ki vzpodbuja željo po čustvenih eksaltacijah in ljubezenskih združitvah. Na začetku poletja leži v zodiaku Rak točno nasproti zimskemu Kozorogu, ki ga simbolizira hladni Saturn, ko je ob zimskem solsticiju ali kresu sonce najbliže ekvatorju.

Poganski praznik

Praznovanje kresne noči izvira iz poganskih časov. Pogani so bili staro ljudstvo, ki je pred več kot 2000 leti živelo na današnjem ozemlju Slovenije. Pogani ne verjamejo oz. niso verjeli v krščanskega boga, verjeli pa so v druge bogove. Zanje je značilno tudi, da so zelo povezani z naravo, zato so praznovali vse spremembe, ki so se zgodile v naravi. Zanje so imeli pomen vsi letni časi, najraje pa so imeli poletje, ker je to čas, ko ima sonce največjo moč, saj je najvišje na nebu in je dan najdaljši. Zato zanje kresna noč pomeni začetek poletja. Najdaljši dan v letu so slavili tudi zato, ker je bil to dan z največ naravne svetlobe, ljudje so lahko dolgo delali na poljih.
Da bi ta dolg dan ohranili oz. to obdobje podaljšali, hkrati pa pomagali soncu, da ohrani svojo moč, so začetek poletja obeležili s kurjenjem kresov. Odkar je človeštvo sonce poosebilo in ga začelo častiti kot božansko bitje, so verovali, da je treba božanski ogenj na nebu, ki je vir življenja, krepiti z zemeljskim ognjem. Zato so kresove zanetili kolikor mogoče »blizu« neba, po hribih in gorah, da bi Sonce prejemalo od njih čim več toplote in svetlobe.

Kresna noč v slovenski folklori

V slovenski folklori se s kresno nočjo povezuje mitološki lik Kresnika, mitološkega bitja, sončnega božanstva. V pripovedkah se Kresnik bojuje s Kačjo kraljico. Drugo slovensko ime za sončni obrat je kresni večer. Beseda kres lahko izhaja iz kres v pomenu ogenj ali »kresati se« v pomenu prepir, pretep, kar naj bi se skladalo z lastnostmi Kresnika, ki se pojavlja na ta večer in se bori z vedomci, njemu nasprotnimi bitji. Poznan je tudi v hrvaški mitologiji, poznajo ga v Istri in ponekod v Dalmaciji.
Na kupalo so bili poznani tudi obhodi deklet, ki so pele od hiše do hiše kresne pesmi in so bile poznane pod imeni Ladarice ali Kresnice.

Kres in sv. Janez Krstnik

S sprejetjem krščanstva se je kresni dan  spremenil v dan čaščenja sv. Janeza Krstnika, ki goduje 24. junija. Ker ima vsak velik praznik svoj praznični predvečer, ga ima tudi kres: 23. junija nastopi znamenita kresna noč. Cerkev je torej zavestno in spretno prekrila poganski kres. Pri nas ji je šlo še lažje od rok, ker smo takrat častili svojega sončnega boga Kresnika, Perunovega sina, ki se je kasneje preobrazil v ljudskega junaka s čudežnimi močmi. Vsa tri imena – Krstnik, Kresnik, kres so si podobna, čeprav etimološko različna.
Moč rastlin na kresno noč
Na kupalo je poznano mnogo verovanj v čudežno moč ognja, vode in noči. Zelo znana je legenda, ki pravi, da se na kresno noč ljudje lahko pogovarjamo z živalmi, če si damo v žep praprotno seme. Praprot je najpomembnejša kupalska rastlina. V Sloveniji so jo na ta dan zatikali po hišah, da bi varovala domove. Na ta dan v mnogih slovanskih povedkah kačji kralj zbere vse kače. Prav tako se v povedkah kaže kupalski čas kot vrhunec dozorevanja rastlin, saj imajo na ta dan največjo moč. Kupalo je skratka letna meja, kar se kaže v mnogih verovanjih. Na ta dan je odprto nebo in zaradi tega možen prehod v onstranstvo in stik z bogovi.
V kresni noči in zjutraj pred sončnim vzhodom ima očiščevalno in magično moč tudi voda. Z njo so se umivali za zdravje, dekleta za lepšo polt, jo pili in podobno. Zato so povsod po Evropi častili (svete) vodnjake, potoke in reke, se v njih kopali ali pa se valjali po jutranji rosi.
Kres je pravi čas za nabiranje rastlin. Mnoge med njimi naj bi imele magične lastnosti. Tudi to dejstvo je Shakespeare uporabil v komediji Sen kresne noči (ca. 1595), ki velja tudi za enega prvih izletov v domišljijske in nezavedne svetove v novem veku. 
Rastline je treba nabirati na tešče, pred zoro, ko je na njih še rosa. Glavne »obredne« rastline na kresni večer in šentjanževo so (orlova) praprot, kresnice ali marjetice, košata bela stelja, lisičji rep ali kresničevje in šentjanževe rože.