Simon Lamot, predsednik SPESS
Inženir elektronike se je v Premogovniku Velenje kot njegov štipendist zaposlil leta 1990, začel in nadaljeval v jami do delovnega mesta poslovodje, preden pa je leta 2016 stopil v velike in težke sindikalne čevlje kot predsednik Sindikata pridobivanja energetskih surovin Slovenije (SPESS), je bil dežurni premogovnika. Bil je tudi v svetu delavcev PV in skupnem svetu delavcev HSE.
Če kdaj, je takrat prišel pravi človek ob pravem času na pravo mesto. Simon je namreč nepopustljiv branilec pravic delavcev. »Takrat so bili zelo nemirni časi in miru ni do danes. Bila so pogajanja o kolektivnih pogodbah, pogovori o nižanju plač, razprodaja podjetja, krizno leto, varčevanje …«. Ocenjuje, da pravega holdinškega vzdušja v HSE nikoli ni bilo. In za piko na i je prišlo sestavljanje nacionalne strategije o izstopu iz premoga in nazadnje zakon o postopnem zapiranju PV ter še intervencijski oz. prehodni zakon in izločitev PV iz skupine HSE.
Da lahko Simon svoje sindikalno delo opravlja tako dobro, kar mu priznavajo tudi tisti z druge strani mize, se je podučil iz zakonodaje, ki jo vsa ta leta redno spremlja. Tega ni malo in s tem je opravil še eno šolo. »Faks,« pravi Simon. »Saj to delo te kar potegne. Ko smo začeli z nacionalno strategijo, je bil na srečo predsednik sindikata v TEŠ Branko Sevčnikar, in smo oblikovalcem strategije dobro parirali. Bistveno je spremenjena. Pri interventnem zakonu pa smo že kar veliko znali, se znali politično postaviti. Prvi osnutek je bil katastrofa, zadnja verzija sicer ni idealna, a je bistveno boljša,« povzema dogajanje zadnjih let.
V vseh teh letih se je naučil, da se politično ne smeš profilirati, saj so v ozadju in pri vsakokratni vladi v igri številni interesi, zagovarjati pa želi le interes delavcev in ohranitev energetike v dolini. »Imamo na srečo zelo dobrega pravnika, malo pa je treba imeti tudi žilice za to. Prebrati je treba ogromno strokovnega gradiva o energetiki, da znaš argumentirano zagovarjati svoja stališča in nastopati tudi proti svojim direktorjem in ministrom … Ne morejo nas ravno žejne peljati čez vodo,« poudari in še bolj odločno pove, da ga ne morejo kupiti z nobenimi »priboljški«.
»Ko si v tej igri, ne smeš popustiti,« še doda in prav zato je na mestu vprašanje, s čim si polni baterije, saj je takšno delo zelo naporno, sestanki so skoraj na dnevnem redu, spremembe stalne, potrebna je nenehna izmenjava informacij. »Ko pridem s pogajanj, sestankov v Ljubljani, najprej za dve uri ležem, da si zbistrim misli, se umirim. Vse delo okoli hiše, že dolgo načrtovano, zdaj stoji, ne odrečem pa se trem oblikam rekreacije,« odgovori in doda, da se čuti zelo suverenega, odločnega. Pravi človek na pravem mestu!
Mojca Robič, plesna šola Spin
Po poklicu diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok je po srcu od malih nog plesalka in ustvarjalka. Že v osnovni šoli je vodila plesni krožek. Svojih prvih pravih plesnih korakov se je naučila v Plesni šoli Urška in od takrat dalje se redno izobražuje na delavnicah in seminarjih v Sloveniji in tujini. Znanje s področja latinsko-ameriških in standardnih plesov je nadgrajevala na individualnih treningih in kot asistentka na tečajih z državnim in svetovnim prvakom Mihom Rabičem. Bila je ena od štirih članic plesne skupine Energy Team. Od leta 2013 do leta 2016 je izkušnje pridobivala kot zaposlena koreografinja na Akademiji za ples v Celovcu.
Plesno šolo SPIN vodi od leta 1997; marca bo šola praznovala že 28 let. »Celo svoje odraslo življenje vodim plesno šolo, nikoli nisem bila v nobeni drugi službi, razen leto in pol po pandemiji kovida, saj nisem vedela, kdaj bomo spet plesali v živo, ne le po spletu,« pove Mojca.
Danes živi svoje sanje, svoje poslanstvo vidi v delu z ljudmi vseh generacij. Poleg vodenja plesne šole je ustvarila štiri zgoščenke z glasbo, s pesmicami za otroke, že 20 let vodi poučno in zabavno oddajo za otroke na lokalni televiziji, ima svoj Youtube kanal, bere pravljice.
Vpis v plesno šolo SPIN je vsako leto velik, otroci uživajo v Mojčini ustvarjalnosti, energiji, živahnosti, veselju in vedno novih idejah. Je tudi avtorica več muzikalov, ki jih plešejo v Sloveniji, Avstriji in Italiji. Idej ji ne zmanjka, sama tudi šiva kostume. Kadar se domačemu širšemu občinstvu člani plesne šole predstavijo na prireditvah bodisi v dvoranah bodisi na prostem, vedno požanjejo navdušenje in gledalci zamigajo z njenimi plesalci.
»Toliko generacij je že odplesalo z mano, da so punčke zdaj že mamice in pri nas plešejo njihovi otroci. Nekatere moje učenke so ostale v plesu, pomagajo meni ali so drugod,« pove Mojca in poudari pomen plesa v vseh življenjskih obdobjih. »Ples omogoča sprostitev, izražanje vseh čustev, rekreacijo, glasba nas povzdigne, razveseli. Dober je tudi za mentalno zdravje, saj si moramo gibe zapomniti, spodbuja sodelovanje in družabno življenje.«
V plesu uživajo vsi njeni učenci, predvsem pa uživa Mojca. »Dobra stran mojega dela je tudi ta, da moje pesmi, plesi nikoli ne bodo zastarali, vsakih nekaj let jih lahko ponovim oz. nadgradim, saj vedno prihajajo nove generacije otrok.« Sporočila njenih pesmi in plesnih nastopov pa so univerzalna in večna: prijateljstvo, ljubezen, veselje, prijaznost in sodelovanje. Takšna, kot je Mojca.
Vesna Kelc, DU Velenje
V Velenje je prišla leta 1974 iz Međimurja, bila trgovka in komercialistka, knjigovodja v RŠC in M Clubu. Podjetji sta zamrli, njene zdravstvene težave in invalidska upokojitev pa so ji življenje postavile na glavo. Vesno pa je začela drugače in znova. »Obiskovala sem različne tečaje, delavnice, da sem dobila samozavest. Bila sem zelo debela in sem močno shujšala, operirala oba kolka in potem vzela življenje v svoje roke, z nekaterimi stvarmi prenehala. Tudi mentalno sem se spremenila, dobila veliko energije in imela preveč časa.«
Danes je upokojenka na pragu sedmega desetletja polna življenja. Za prvi vtis tole: začela je kolesariti, vadi v fitnesu, hodi, kljub strahu pred vodo je lani prvič supala, skočila je s padalom z višine 4.200 metrov, bila na ziplineu v Bovcu in Planici, pa v vetrovniku, letela s toplozračnim balonom …
Sicer pa je med pogovorom bolj kot ne le naštevala, kaj vse počne in komu krajša in lepša dneve. Kot aktivna članica DU Velenje sodeluje pri dramski skupini, ki jo vodi Karli Čretnik. S skeči in krajšimi igrami nastopajo v okviru društva, po krajevnih skupnostih, na občnih zborih in drugih srečanjih društev. »Rada se učim besedil, rada nastopam, to ohranja moje možgane vitalne. Mislim, da sem uspešna, tako kot vsa skupina,« pojasni Vesna. V sodelovanju z Muzejem Velenje se za en dan prelevi v gospodarico Kavčnikove domačije v Zavodnju, ko obujajo stare šege in običaje, precej domača pa je tudi na Grilovi domačiji v Vinski Gori.
Je prostovoljka programa Starejši za starejše. »Imam nekaj starejših gospa, ki jih obiskujem, jim delam družbo, ob kavi poklepetamo. Včasih jim je dovolj že, da se čutijo varne, ker vedo, da me v primeru težav lahko pokličejo,« je vesela.
Enkrat mesečno je s svojo skupino na vrsti za pripravo paketov hrane v programu Donirana hrana. »V soboto in ponedeljek zvečer dobimo viške hrane, jo pregledamo, očistimo in pripravimo pakete, ki jih upravičenim uporabnikom te pomoči razdelimo v nedeljo in torek.« V DU Velenje je tudi »deklica za vse«, saj ji nobeno delo ni odveč. Pospravi, pomete dvorano, počisti kuhinjo, skuha kavo ob različnih dogodkih, poprime za vse, kar je pač treba postoriti.
»Kot voznica s težko nogo sem pred leti dobila kazen »služenja« v Hiši za brezdomne osebe in zdaj sem že leta tam prostovoljka. To so tudi učne ure o tem, kako lahko različne situacije ljudi v trenutku povozijo.« Tisto prometno kazen je več kot odslužila …
Kot Međimurka je seveda tudi članica Međimurskega društva in v njem z drugimi članicami posebej blesti v kulinarični skupini, ko s svojimi dobrotami popestrijo prireditve društva. Je čudno, če takšni upokojenci nimajo časa?
