Nekaj tednov po obisku Stare elektrarne me je pot zanesla v Klasirnico Pesje. Drobilnica in Klasirnica Pesje, tista velika sivo-bela stavba, mimo katere se peljemo po Partizanski cesti, je v meni, tako kot verjetno v številnih prebivalcih Šaleške doline, že od malih nog budila zanimanje. V objekt sem vstopil z dovoljenjem, saj je Klasirnica na aktivnem rudniškem območju. Čeprav sem si stavbo večkrat ogledoval iz okolice, je iz neposredne bližine prav zastrašujoča, saj se razteza več nadstropij v višino.

DIK 1987-2004

Nadomestna klasirnica, DiK ali Klasirnica, je ime objekta, kjer so premog, znan kot velenjski lignit, drobili in ga sortirali glede na granulacijo. Stavbo so zgradili leta 1986, ko je premogovnik korenito mehaniziral soje obrate, nadomestila pa je staro klasirnico pri zdaj pogreznjenem jašku Preloge, kjer so porušili prejšnjo klasirnico, ostale objekte pa prestavili na današnje rudniško območje.
Skozi stavbo je premog potoval od leta 1987 do sredine leta 2004, ko so objekt zaprli, ker RLV ni več prodajal lignita širši javnosti, ampak je TEŠ (p)ostal edini odjemalec premoga. Danes premog stavbo obvozi in gre naravnost na deponijo, delavce, ki so bili tam zaposleni, pa so prestavili na druga delovna mesta v premogovniku. Skozi klasirnico je prepotoval ves lignit, ki je bil v 17 letih njenega delovanja izkopan, zmogljivost objekta pa je bila 4,7 milijona ton premoga letno oziroma kar 2.000 ton na uro. Le leto pred izgradnjo stavbe so v rudniku postavili rekord, saj so izkopali kar 5.000.000 ton premoga. Klasirnica je najvišja stavba, ki je bila kadarkoli postavljena za potrebe premogovnika, in je med višjimi ter bolj prepoznavnimi stavbami v Šaleški dolini.

Ostal je le premogov prah

Stavbe sem se lotil na strehi. Najprej sem se po stopnišču povzpel v tisto majhno sivo kocko, ki jo lahko vidimo na zahodni strani strehe. Tam sem našel strojnico za pettonsko dvigalo, skozi vrata pa sem imel zelo lep razgled na celotno dolino, jezera, Gorenje in mesto. Ko sem se po stopnišču spustil v podstrešje stavbe, sta me na koncu velike sobe, ki se razteza skozi celotno dolžino stavbe, pričakali dve veliki cevi, po katerih je premog prišel iz bunkerja v Klasirnico. Ti dve cevi lahko vidimo z jugovzhodne strani. Poleg interfona in dveh tirov za žerjav na stropu v tej sobi ni ničesar, na sredini pa najdemo dve luknji, skozi kateri je premog padal v spodnje dele stavbe, kjer so ga sortirali.

Mimo dvigala sem se spustil v nižje nadstropje, ki se razteza v višino dveh etaž. V sredini velike dvorane vidimo dva lijaka oziroma jaška, po katerih je premog potoval med procesom sortiranja. V tem nadstropju poleg jaškov, dveh kovinskih stopnišč in nekaj kovinskih ostankov ni ničesar razen gromozanske količine premogovega prahu. Vmes sem se ustavil še v menzi, ki ni nič drugačna od navadne šolske menze, z oknom v kuhinjo, kjer so delavci prevzemali tople obroke.

»SREČNO 2003«

Nekaj metrov nižje, po stopnišču in skozi vrata, se pred očmi skriva velik stroj, sito vrste Liwell oziroma kar je od njega ostalo, okoli njega pa najdemo večje kose premoga. Stroj stoji na nekakšnem betonskem odru, pred njim pa so na vsaki strani dvorane modra vrata, ki vodijo na teraso, vidno s Partizanske ceste. Skozi vrata terase se razprostira razgled na deponijo in jezera. Po občudovanju razgleda sem se napotil proti spodnjim etažam, kjer sem naletel na večnadstropni labirint betonskih stebrov, ki se raztezajo desetine metrov v višino in dolžino. Tukaj se je zgodil zadnji korak, preden so premog presortirali na vagone ali po trakovih poslali v TEŠ.
Ob glavni stavbi se nahajata dva manjša prizidka, v katerih so s posebnim dvigalom premog natovarjali na vlake. Tiri, ki vodijo iz stavbe, so že davno zarjaveli in prerasli. V sobi, oblečeni v opaž, sem našel mizo s papirji in dokumenti ter veliko osebnih predmetov delavcev, med drugim tudi koledar »SREČNO 2003«. Zanimivost, ki sem jo opazil med raziskovanjem po stavbi, je, da stavba ni vandalizirana ali grafitirana, razen seveda prepoznavnih grafitov, ki krasijo njeno zahodno in južno stran.

Celotna izkušnja je bila zame zelo posebna, saj sem kot otrok skozi okno svoje sobe opazoval to veliko betonsko zgradbo in se spraševal, kako izgleda v notranjosti. Stavba predstavlja pomemben del tehnične zgodovine Velenja in Šaleške doline, saj je, čeprav le kratkih 17 let, delovala kot posrednik pri pretoku premoga od premogovnika do termoelektrarne. Klasirnica je v dolini zelo prepoznaven objekt in ima razvojni potencial.