Letošnje javne dogodke na Grilovi domačiji posvečamo ženitovanjskim šegam, ki so bile pri nas poznane predvsem do sredine 20. stoletja. Muzej Velenje skupaj s sodelujočimi člani šaleških turističnih, kulturnih in folklorih društev uprizarja že skoraj pozabljene navade na porokah, med njimi pa je nekaj tudi takih, ki so se (sicer v sodobnejši preobleki) ohranile vse do danes. Takšen primer je šranga.  

Po nevesto

Prav prihod po nevesto, slovo od doma in šranga so bile osrednje teme tokratne prireditve, ki se je na Grilovi domačiji v Lipju odvila v nedeljo, 7. julija. Po uspešnem spomladanskem snubljenju in dogovoru za poroko je zdaj prišel ženin s svojimi svati po nevesto. Ta je bila pražnje oblečena, z venčkom na glavi, ki simbolizira nedolžnost (po starih vzorih ga je izdelala Melita Dobelšek iz Muzeja Velenje).
Ob prihodu svatov je bila nevesta s svojimi domačimi skrita v hiši, okna in vrata so morala biti zaprta. Neveste namreč niso kar tako »izpustili« iz domače hiše, zato je moral ženin s svojo starešino ali pa s camarjem najprej odgovoriti na nekaj dvoumnih ugank, preden so domači poklicali nevesto. Tudi skozi vrata sprva ni prišla prava izbranka, temveč so po starih navadah ven najprej poslali kakšno starejšo žensko, petelina ali kokoš, v žensko oblečenega moškega in podobno.

Na Grilovi domačiji so najprej skozi vrata pahnili živo kokoš. Druga je skozi vrata stopila starejša gospa, ki seveda ženinu ni bila po godu. Šele tretja po vrsti je prišla iz hiše prava nevesta. Po začetnem pozdravu z vinom za starešini in ženina ter naprsnimi pušeljci za glavne svate in šopkom za nevesto je sledilo slovo od domače hiše. Med nekaterimi člani TD Šentilj je še prisoten spomin na slovo od staršev, ko je nevesta pokleknila na pručko ter prosila očeta in mater za blagoslov. Po uprizorjenem slovesu se je svatovski sprevod z godcem na čelu odpravil proti cerkvi.

Šranga

V primeru, da je se je nevesta možila v drugo faro, so imeli tu domači vaški fantje pomembno nalogo. Ženinu in svatom so postavili prepreko oziroma zaporo s t. i. šrango, kjer se je vrstilo nemalo zapletenih ugank, duhovitih pogajanj in »plačevanj« za nevesto. Če se je ženin izkazal z odgovori in drugimi (ročnimi) spretnostmi, je bila šranga uspešno odstranjena in prehod oziroma odhod v novo življenje mlademu paru dovoljen. In ohcet se je lahko nadaljevala …

Pri kulturnemu programu so med seboj odlično sodelovali člani (med njimi tudi nevesta) Šaleškega folklornega društva Koleda Velenje in Folklornega društva Oglarji iz Šoštanja, člani Kulturno prosvetnega društva Šentilj pri Velenju in Turističnega društva Šentilj, ženin je bil iz Muzeja Velenje. Ljudske pesmi je pela Družina Jelen iz Šentilja in okolice, prireditev je vodila Adrijana Ježovnik iz Turistične zveze Velenje.
Tokratni dogodek se je kljub vmesni plohi, ki obiskovalcev ni odgnala, temveč jih med vedrenjem povezala ob kozarčku vina, tradicionalni juhi (Društvo zeliščarjev Velenje), sladkih flancatih (Gabrijela Verbič, Muzej Velenje) in ob veselem petju ob spremljavi harmonik, odlično uspel. Prepričani smo, da bo tudi zadnje dejanje s šegami na ohceti, ki bo 6. oktobra, spet dobro obiskano. Vabljeni!