Po prvi svetovni vojni so se zelo razširile razne socialne bolezni. Med obsežno epidemijo tuberkuloze se je s to nalezljivo boleznijo okužilo več kot 90 % odraslih ljudi.
Na pobudo slovenskega zdravnika dr. Karla Lušickega ter s pomočjo povojnega šefa zdravstva za Slovenijo dr. Demetra Bleiweissa je vlada Kraljevine SHS od Conrada Bertscheta odkupila zdraviliške objekte v Topolšici skupaj z zemljišči. Leta 1919 je na 40 hektarjev velikem kompleksu nekdanjega zdravilišča ustanovila prvi sanatorij za zdravljenje pljučne tuberkuloze na Slovenskem, ki je imel status državne bolnice, proračunsko odvisne od Beograda. Tako je zdravilišče v Topolšici iz balneološke sezonske ustanove prešlo v hospitalno ustanovo s kroničnimi bolniki. S tem se je ustavil takrat izjemno perspektivni razvoj naravnega zdraviliškega turizma, ki si je pridobil velik sloves v času Avstro-ogrske monarhije.
Zdravilišče so začeli urejati v sedmih starih poslopjih, z lastnimi sredstvi pa so nato obnovili in prezidali zgradbi Vesne in stari del Smrečine ter zgradili nove stavbe z bolniškimi oddelki: Lom, drugi del Smrečine, Mladiko in Zoro. V celotnem medvojnem obdobju je bilo zgrajenih ali adaptiranih kar 30 različnih zgradb.
Zdravilišče s 300 posteljami
Do leta 1938 se je v Topolšici razvilo zdravilišče s 300 posteljami, ki je bilo opremljeno z rentgenom, prostorom za endoskopijo in operacijskimi dvoranami. Sanatorij je imel tudi vrsto vzporednih dejavnosti: ekonomijo za pridelavo živil, obrtniške delavnice, svoj vodovod, električno centralo, telefon in telegraf, žago, pošto ter avtomobile za prevoze od sanatorija do železniške postaje v Šoštanju.
Med obema vojnama je v Topolšici delovalo okoli 30 zdravnikov in zdravnic, ki so zdravili več kot 10.000 bolnikov iz cele Jugoslavije. Za zdravstveno oskrbo bolnikov so poleg zdravnikov skrbele še redovnice – šolske sestre, ki so prišle v Topolšico leta 1919. Najprej so skrbele predvsem za gospodinjstvo, od leta 1921 dalje pa so tiste z medicinsko izobrazbo delale kot medicinske sestre.
Zdravljenje je bilo dolgotrajno; povprečno je trajalo tri mesece za odrasle in štiri mesece za otroke. Takrat, ko še ni bilo učinkovitih zdravil, je zdravljenje zahtevalo ugodne klimatske razmere, mir, počitek in sprehode na svežem zraku v smrekovih gozdovih. Zdravili so predvsem z močjo narave, duha in hrane, že zelo zgodaj pa so začeli uporabljati tudi znane sodobne diagnostične in terapevtske metode.
Mladi bolniki v gozdni šoli
Prvi šef sanatorija je postal pobudnik dr. Karel Lušicky, ki je v Topolšici prvi uvedel operativno metodo pnevmotoraks, s katero je pri tuberkuloznih bolnikih dosegel velik uspeh. Dr. Vasa Savić, eden od pionirjev raziskovanja in zdravljenja tuberkuloze v Kraljevini Jugoslaviji, je ustanovo vodil od leta 1922 do leta 1939. Sanatorij je pod njegovim vodstvom postal ena od vodilnih strokovnih ustanov za zdravljenje tuberkuloze v Kraljevini Jugoslaviji.
V državnem sanatoriju Topolšica se je zdravilo tudi veliko otrok. Leta 1927 so zanje uredili prostor v gozdu, kjer je ob lepem in toplejšem vremenu potekal pouk. Šola, v kateri sta učili dve šolski sestri, je dobila ime Gozdna šola in je bila pod pokroviteljstvom krajevne šole. V spomladanskih, poletnih in jesenskih mesecih so šolo organizirali na gozdnih livadah, pozimi pa so se otroci učili na odprtih verandah.
V Topolšici so se med obema vojnama zdravili tudi številni znani intelektualci, med njimi mladi in obetajoči srbski književnik Branimir Čosić, ki je med zdravljenjem v Topolšici pisal roman Pokošeno polje. Čosić je bil žal med pacienti, ki jim v Topolšici niso uspeli rešiti življenja.
V času 2. svetovne vojne je Topolšica postala splošna bolnišnica. Njeno vodstvo je prevzel dr. Otto Haus, tuberkuloznih bolnikov pa med vojno niso sprejemali.
Povzeto po: Hudales, Jože (2009): Bolnišnica Topolšica: 90 let. Topolšica: Bolnišnica Topolšica; Poles, Janez (2014): Sprehod po zgodovini. V: Topličnik – Glasilo Bolnišnice Topolšica, letnik 3, št. 4, november 2014, str. 2–8; Slavec, Zvonka in Slavec, Ksenija (2010): Protituberkulozno poslanstvo bolnišnice Topolšica – ob 90 letnici ustanovitve (1919–2009). V: Vsesledje, letnik 10, št. 29, str. 13–16; Spletni vir: KS Topolšica, https://www.sostanj.si/objava/55182
